Zanos na deponiji premoga

Metuljev pojav? Večkrat sem že slišal zanj, še zadnjič je v Sobotni prilogi pisal o njem nek kolumnist. Gre nekako tako, da če metulj zamahne s krili v Singaporju, je čez tri mesece v New Yorku vihar ali v drugem primeru, ker je bil izgubljen žebelj je bila s tem izgubljena podkev, zaradi izgubljene podkve je bil izgubljen konj in z njim jahač, posledično je bila izgubljena bitka in zato kraljestvo. Če ta pojav prenesem na deponijo premoga, bi lahko dejal: Ker ni bil z lopato odmetan odvečen material izpod pogonskega dela transportnega traku, je transport obstal, ker ni bilo transporta, so ostali bunkerji prazni, zaradi pomanjkanja trdega goriva se ni dalo pridobiti pare, brez pare se ne vrti turbina, sledi izpad generatorja in ker nismo več sinhronizirani, je v omrežju poraba večja kot je proizvodnja, dispečerju v Ljubljani delamo sive lase, ker ga skrbi frekvenca, zato primarna in sekundarna regulacija tam nekje v Španiji ali na Finskem dvigne moč na generatorju in glej ga zlomka, zopet se v vladi sprašujejo zakaj takšen uvoz električne energije iz tujine, saj to ni dobro ne za proizvodnjo, ne za gospodarsko rast in ne za inflacijo v Sloveniji. Konec koncev vse to zaradi, z lopato, neodmetanega odvečnega materiala izpod pogonskega dela traku. Kakšen zanos in pripadnost čuti človek po taki opravljeni nalogi.
In od kje pride volja in zanos za izvajanje del? S plačo? Zagotovo. Vendar v določeni meri pripomore k zanosu in volji do dela tudi delegiranje nalog. Zjutraj pred pričetkom službe sedimo za mizo jaz kot operater, Oci kot strojnik kombiniranega rotobagerja, Hanz, ne tisti, ki bi ga Jelinčič rad videl v svojem kabinetu kako meri ven s puškomitraljezom, temveč ta, ki je sposojen od podjetja Zasavje in je prva lopata deponije, nato je tu še Cvetka kot snažilka in Matej kot voznik buldožerja. Sledi prihod vodje deponije in pričetek delegiranja nalog. Vodja začne s pozdravom in spraševanjem posameznikov o vremenu in ''kako kaj stara mama'', nadaljuje s kakšno anekdoto za dvig morale, nakar pogovor postopoma preide na samo delo. Vsak od nas pove na kakšno, na obhodu videno, nastalo situacijo, predlaga protiukrep, sledi skupen posvet in razhod zaposlenih na objekt.
In kaj me moti pri vsem tem? Ko zjutraj vstanem, opravim obred, pristopim k avtu, sedem vanj, zaženem motor in se odpeljem proti službi. Pri zagonu avtomobila, radio takoj prične igrati. ''Veste, avto ima štiri računalnike'', so dejali na servisu. ''Fino'', rečem. Prvi takti glasbe z radia mi ostanejo celo jutro v spominu in ko vodja delegira naloge, meni v hipokampusu, to je del možganov, ki je odgovoren za kratkotrajni spomin, nenehno odmeva melodija. Včasih si zidam barko iz perja, hodim na kolena, pijem tekilo iz popka, igram na mandoline in kaj vem še vse. To me moti. Zaradi tega ne sledim besedam vodje, kar doprinese pomanjkanje volje in zanosa in po korakih metuljevega pojava bodo v vladi zopet zaskrbljeni. Naslednjič sem si priskrbel zgoščenko z blagimi napevi skupine Iron Maiden, nisem pa vedel, da se uvod začne s Churchillovim govorom, ki gre nekako tako: Mi se moramo boriti za našo obalo, naše ceste, mesta in hribovje. Mi se moramo boriti za naše ljudi, ulice in domove in nikoli se ne smemo predati, ne glede na končno ceno. Celo jutro mi je ta državniški govor odmeval v glavi, tako, da mi ni nič drugega preostalo kot to, da radio v avtu s štirimi računalniki nekako blokiram in pripravim za naslednje jutro.
Ko sem drugi dan prispel v službo, mi je delovalo vse nekako čudno. Sam sem stal tam v spodnjicah, Hanz je bil na oknu in meril ven s puškomitraljezom, Oci je v jedilnici, navkljub zakonu ministra Bručana, kadil že tretjo škatlico cigaret, Matej se je vzvratno peljal proti Retju, vodja deponije je ostal v svoji pisarni in Cvetka je spala. Prvih pet stvari mi je bilo še nekako dojemljivih, samo, da Cvetka spi, ta ženska je ja pridna kot malokdo. Kot bi se razpočil milni mehurček sem močno dvakrat pomežiknil in dvignil glavo stran od volana. Zaspal sem. Bil sem še v avtu z nemim radiem. Hitro v službo, da ne zamudim delegiranja nalog, ker zopet ne bo zanosa in zaradi tega ne bo z lopato očiščen pogonski del transportnega traku, zato ne bo dobave premoga in ne sinhroniziranega generatorja, premalo bo proizvodnje napram porabi v omrežju, dispečerja bo skrbela frekvenca, regulacija bo dvigovala moči španskih in finskih generatorjev, preveč bo uvoza električne energije in vlada bo zabeležila pretirano nizko proizvodnjo in visoko inflacijo. Zapeljal sem vzvratno na cesto in nato hitro naprej proti delovnemu mestu. V hipokampusu pa je odmevalo:
Mi se moramo boriti za našo kotlino, za delovna mesta in za ljudi. Mi se moramo boriti za Čeče, Prapretno, Čebine, Hrastnik, Zagorje in Trbovlje, za celotno Zasavje. Mi se moramo boriti za našo termoelektrarno Trbovlje in nikoli se ne smemo predati, ne glede na končno ceno.

Kalitev

Najbolj interesantne so mi majhne stvari, ki povzročijo proces večjih. Hočem reči tista meja, ko se eno stanje sprevrže v drugo in nato obratno. Kako dolgo drži spodnja šibkejša plast snega zgornjo, dokler se ne sproži plaz? Šestnajst tisoč ton pomrznjenega snega se nabere na plasti mehkejšega snega, a ga ta plast še drži. Nato sedemnajst, osemnajst tisoč ton, vendar je še vse v redu. Potem prideš do neke meje, kjer je potrebno samo še kilogram snega in vse skupaj zgrmi v dolino. Tako kot se je vse začelo, se tudi konča pri zadnjem dekagramu v dolino zgrmečega snega. Za enak primer lahko povzamem slabo zastavljeno akumulacijsko jezero. Do neke mere brana drži narasle vode, vendar bo pri določeni meji jez popustil in masa vode bo sproščena iz uzd. In to mejo lahko prekorači izpraznjena steklenica vode v jezero. Ko se bo zadnji deciliter vode izlilo iz jeza se tudi to konča, prej pa ne. Tudi pri pojavu strele je zanimivo, da jo povzroči dovolj velik naboj med oblakom in zemljo. Ko pozitivnih in negativnih elektronov med nebom in zemljo še ni dovolj, tudi do pojava razelektritve še ne pride. Enkrat pa je zaradi zadnje čajne žlice elektronov naboj oz. naelektrenje dovolj veliko, da se to sprosti v obliki strele. Miljon voltov se sprosti in tudi konča, ko steče zadnji elektronček v tem procesu proti zemlji. Tudi pri skodelici kave bo na koncu potrebna samo kapljica, da se nekaj tekočine prelije čez rob. Interesantno mi je tudi, ko ena malenkost povzroči okvaro, da zaradi nje celoten, večji sklop ne funkcionira. In v obratni smeri, ko mojster popravi tisto majhno okvaro in celotna stvar nato deluje. Lahko tudi rečemo, da je zaradi malenkosti šel cel stroj k vragu in je nepopravljiv, a začelo se je pri tisti okvarici. En oksidiran pol na zaganjaču in cel sklop v avtomobilu preneha funkcionirati, dokler serviser ne vzame v roke brusilni papir, podrgne in glej ga zlomka avto vžge. Za primer vzemimo še ta zadnji vesoljski raketoplan, ki je po vrnitvi v atmosfero zgorel. Ne vem koliko poletov so opravili na enak način, a enkrat je kos pene, ki obdaja rezervoar priletel pod takim kotom v del toplotnega ščita, da je bilo to pri vrnitvi v atmosfero usodno. Za vzlet concorda je bil pa usoden kos pločevine na stezi. Če vzamemo širino steze in širino kolesa, ki je povozilo tisti pleh in ga vrglo v krilo polno goriva, da je ravno tisti kos na poti kolesa ležal. Lahko pa je bil tam že dolgo in je mimo njega zvozilo na tisoče letal, a nekdo je enkrat naletel nanj. ''Usoda,'' bi rekli najbolj glasni iz kakšne farovži. In tudi za usodo pravijo, da nam je položena v zibelko, da nam je že na začetku vse začrtano kako bomo končali. Seveda to ni res, saj si svojo pot krojimo sproti, sami, samo, da tega ne vemo, veliko pa je odvisno tudi od tega kako so nas vzgojili, kakšen karakter imamo, konstitucijo telesa, kakšen odnos do stvari in do okolice smo povzeli. A ker je konec vsem enak, za nekoga prej, za nekoga kasneje, eden konča na tak način, drugi na drugačen način, lahko za vsakogar res rečemo:''Ja, tako mu je bilo usojeno.'' Tu pride do izraza slišni pomen te besede, ne pa da ta pomen enačimo z nečim kar je za nekoga že na začetku določeno. Poznam ljudi, ki so preživeli drugo svetovno vojno, še danes živijo in zraven še kadijo, nekdo drug pa je po prvem strelu padel med bitko in nekdo tretji, ki se je rodil po vojni, skadil dva cigareta in dobil pljučnega raka. Najlažje je na koncu res reči, taka je njihova usoda, samo ni jim pa bila ta usoda položena v zibelko, ker bi potem lahko nekdo poplesaval kan-kan med bitko in bi preživel, nekdo drug bi kadil pet cigaretov naenkrat in vsak dan mrtvo pijan divjal z avtom in mu zopet ne bi bilo nič, tretji pa bi celo življenje preležal v postelji, na koncu pa bi ga ubila viseča slika na steni, zato je bolje za človekov konec reči:'' Tako so se kalili.'' Tako kot se otrok ne razvije v moža samo na podlagi genov ampak je tu odločilno tudi okolje s številnimi dejavniki. Tako kot nekdo naredi in preživi salto s kolesom, ker je prej seveda pet let treniral, sam pa če se spravim to početi, bom pristal na hrbtu in koj za tem v bolnišnici. A lahko potem za kolesarja rečem, da mu je bilo to salto pač usojeno, da ga je uspešno opravil, meni pa pač ni bilo usojeno? Besedo kaljenje bi namesto besede usode lahko uporabljali v različnih in ne nenavadnih okoliščinah. Avstrijska vasica Galtur je sprejela na miljone turistov v zimski sezoni in nič, enkrat pa je plaz pokončal ravno tistih trideset turistov, ki so tam počitnikovali. Ravno tistih trideset med vsemi stotisočmi obiskovalci v preteklih letih. Tako jim je bilo usojeno, bi mamce iz fare dejale. Že res, kot sem že prej omenil, nam sam pomen besede tako pove, vendar je potrebno upoštevati naslednje: - Bili so v takšnem okolju kjer je možnost ena proti deset, da te zasuje plaz, na Dunaju je takšna možnost ena proti sto miljonov. - Če se že vsuje plaz v turističnem središču, pač nekdo mora biti v tistem trenutku tam, jaz on ali nekdo drug. - Lahko si po naravi jebač in ti je ravno v tistem trenutku neka Avstrijka pomigala z rito in te peljala v betonsko klet svojega očeta in si preživel, nekdo drug pa je takrat pil kuhano vino z domačinom na prostem. Kot pravim, iz tisoč stvari je sestavljena ta usoda bolje rečeno to kaljenje. Tudi če si v Avstraliji ali Teksasu je ena proti tri, da te piči kača, v kakšnem dvigalu nobles hotela te pa ravno ne bo pičila. Ravno tej slednji omenjeni zadevi, če te piči kača z imenom Tri korake v dvigalu nobles hotela, lahko rečemo da je to nenavadna okoliščina in bi lahko dejali ''Da, to pa je bilo človeku usojeno in položeno v zibelko.'' Tu je treba upoštevati, da kača pride v dvigalo po naravni poti, ne pa da jo nek psiho tja postavi. Da se ti na nekem mestu zgodi reč, ki je nenavadna in nemogoča za tisto okolje, takrat bi se tudi sam strinjal z življensko potjo začrtano že v zibki. Naprimer, da te pred pravno fakulteto amazonski indijanec s strupeno puščico v rit zadane ali da te sredi puščave Kalahari, mladi ljubljanski buržuj z očetovim trideset milijonov vrednim mercedesom zbije. Če pa potuješ z letalom na drugo celino in le to pade dol, je pa to že druga stvar. Vendar se najlepše sliši, da je tem potnikom bilo tako usojeno, ne pa da so svoje kaljenje dali za določen čas nekomu drugemu v roke, te ja še zaprejo, da bi okoli take čvekal. In kaj hočem z vsem tem reči. Da živimo v realnem svetu kjer prevladujejo fizikalne količine od širine, višine, dolžine, časa, hitrosti, mase, da so pojmi užitkov, zabave, dolgcajta, kaj je boljše in kaj slabše, da je vse to relativno, da če bomo zjebali pragozd bomo s tem na koncu sami zjebani in ne, ni nam bilo to usojeno, da če že gremo čez cestišče, je bolje biti malo bolj pazljivi ne pa da še takrat, gledamo nazaj in žvižgamo za ženskimi krili, da bog obstaja le v glavah ljudi in ne nad nami in da tam zunaj obstaja samo zakon fizike in to, to pa je začrtano od začetka do konca, in nato ponovno. Kot iskrica iz svečke, ki vžge gorivo v bloku motorja in potisne bat navzdol. Točno po začrtani poti z nekim namenom in že določenim koncem. A ni to lepo. V vsem vesolju vse poteka po nekih zakonih mi se pa vmes med začetkom in koncem lahko vsaj kalimo.