Gasilci in dan boja proti okupatorju

Danes je dan OF, zame najbolj pomemben praznik v letu in hmm seveda prvi maj. Za druge mi čisto dol visi. Že zadnjih šestnajst let imamo na ta dan gasilci turnir v nogometu. Ko končamo, malo pojemo, popijemo kakšen vrček piva in nato domov. Pri vožnji proti domu, vedno poslušam radio, če bodo zavrteli kakšno partizansko, tako, da se spomniš na padle v prvi polovici štiridesetih let in da sam pri sebi pomisliš, da niso zastonj obležali na zemlji, saj se delno zaradi njih danes lahko peljem proti domu. Tri ali štiri leta nazaj je naš poveljnik prinesel na turnir žganje. Mater, gasilci smo se po gozdu iskali, poveljniki okrajev pa en drugega za vrat držali. Tisti fant, ki je avto na streho obrnil je še danes previden pri popivanju. To res ni bil hec. Kaj je bilo v tistem žganju ne vem, mogoče datura s sosedovega vrta ali pa je nekaj dni prej noter padel močerad. Samo žganje res ne more tako usekati v glavo. Vsaj nas gasilcev ne. Vendar velja še vedno enako, gasilec gre v najslabšo gostilno in najhujši požar in kamorkoli vmes je še potrebno. In zame je to to. Včasih smo zraven turnirja v fucu imeli še tekmovalno desetino s katero smo tekmovali na okrajnih ali državnih nivojih. Tekmovalna desetina ima nalogo, da čim hitreje sesalne in požarne cevi priključi na črpalko. Naš čas je bil petinšetdeset sekund. ''Majčicu milu smo hitri,'' smo govorili, dokler na državnem tekmovanju v Velenju gasilci z Doba niso to storili v osemindvajsetih sekundah. Nič nam ni bilo jasno, v tem času je ja nemogoče to izvesti. Popravljali smo si čelade, odpenjali jakne, pasove, sopihali, se ozirali za šankom, a vendar, bili smo zraven. Tudi v Novem Mestu po končanju vaje smo s tistim malim, rdečim Tamičem postrani pripeljali v ovinek, s ceste zapeljali na avtobusno postajo, od tam na trotoar, nekaj časa vozili po njem in nazaj na cestišče. Ne bom pozabil na ljudi v rdeči stoenki, ki so se peljali mimo in strmeli v naš tamič. Rad bi slišal njihove komentarje. Ne, voznik ni preveč popil, le vozna pot je bila spolzka. Danes desetine ni več. Fantje ne morejo priti, ker ne najdejo zamenjave na delovnem mestu. Turbokapitalizem je posegel na vsa področja, samo da se privarčuje, ustvari dobiček, do maksimuma izkoristi delovnega človeka in vsaka stvar, ki jo korporacije narede se naredi zaradi volje zaslužka. Še partizane bi radi sedaj enačili s tistimi, ki naj bi v obdobju okupacije skrbeli za red in mir. Pravijo, da ima okupator po zavzetju druge države legitimno pravico, da ustanovi neke vrste policijo. Jebi ga, danes vsak govori kar mu paše, pljuva po borcih NOB in ima gasilce za nepomembne. Vse dokler se ne zmečka pločevina, vse dokler ne zagori, vse dokler plaz ne odnese pol vasi, vse dokler stari mamci maček ne uide na drevo, vse dokler...