Zelo rad se spomnim časov iz otroštva. Čeprav sem bil droben, plašen in jih velikokrat dobil po nosu, je bil to cool cajt. Kaj je to pivo, čik, joint, sploh nismo vedeli in če možgani nekaj ne potrebujejo to tudi ne obstaja. Samo da je bilo sončno vreme, kolo, žoga in partija. Drugega nisi rabil. Ne denarja, šminkerskih oblek, statusa, nič. Bil je t.i. socializem in bili smo vsi enaki, so pa nekateri štrleli ven iz povprečja, tako imenovani izobraženi kravatarji in partijski ritolizci. Čeprav so imeli vsi po dve levi roki so bili v naši soseski vplivni, danes, ko je pa potrebno nekaj znati in imeti levico ter desnico jih ni pa nikjer. Ampak za nas mulce to ni bilo važno. V grupi sem se družil tako s Hrvatom, Srbom, bosanskim Srbom, Slovencem in te meje o rasismu ali čem že, smo imeli zabrisane. Vsaj jaz.
V partiji, frendovski partiji in ne socialistični, je bil Crni in pri njemu doma so tolkli takšne žurke, da je dva dni odmevalo. Policistom sploh niso odpirali vrat, tako, da so ti skriti za steno čakali kdaj bo kdo odprl vrata, da so lahko planili noter in pričeli s pendreki mlatiti po vsem. Po noseči Crnitovi sestri, po bratu, mami, očetu, ostalim, po vsem, še po pohištvu in tapetah. Če bi bilo to danes, bi se ta familija preživljala samo z odškodninami. Vrata so odpri le, ko je bila nuja za cigarete, vino in pivo. Če je bilo zalog dovolj, so policaji čakali prekleto dolgo v noč . Včasih se je žurka preselila na dvorišče in če ni bilo organov pregona, da bi koga namlatili, so za to poskrbeli sami. Zmerjanje, vpitje, ravsanje, glasna muzika, mama na balkonu, ki se je drla:'' Ostavi ga đubre jedno, jes čuo, il' očeš da siđem dole! Sine nemoj, Fudo če da te ubije, nemoj jebote..!'', to je bila scena, ki je množično privabljala sostanovalce na balkone. Drugi dan pa kot, da ni bilo nič. Brez sramu je šla mama s čikom v ustih v bljižno trgovino po pivo, vsega navajeni sosedje pa tudi niso delali scene iz tega. Pač še en žur več in nov dan pred nami.
Moja klapa se je običajno zbirala na klopci na dvorišču med stolpnicama, premlevala včerajšnje dogodke in... kaj početi danes. Za rabutanje t.j. prepovedano pobiranje sadja s tujih dreves je bil glavni Tine. Od dopolnjenih petnajst let naprej so mu po glavi rojile samo ženske, v mlajših letih pa je bil mojster rabutanja in kraje stripov na dinosu. Ga ni bilo drevesa, da ga Tine ni obiskal in ne kontejnera, da ga nebi prebrskal. najraje je hodil rabutati k hiški na breg, kjer je bila doma starejša ženska. Prvo se je najedel in nato galamil, da je priklical na plano ženico.''Prasci, sama banda mulcev, policija...,'' se je drla in to je bilo Tinetu v zadovoljstvo. Za svoja najstniška leta, v sedmem razredu, je bil zelo razvit fant in ostali smo delovali proti njemu kot puhloglavci. Velikokrat se je hvalil, da ima kurca dolgega kot ročaj tenis loparja. Če mu nisi tega verjel, ga je imel takoj v rokah. Na začetku šole, ko je šel v osmi razred nam je ukazal, da ga moramo premikastiti, da pride v šolo ves v modricah. Takšen je bil, samo od nas si ga nihče ni upal udariti, ker je bil takrat za tisti čas bog in batina. Tudi Uka, ki je imel postavo velikog Bleka je imel tisto obdobje spoštovanje do Tineta. Respect. Še nekaj razredov osnovne šole nazaj, je bilo pa vse drugače in je bil tam v četrtem in petem razredu glavni Uka. Ta je imel poleg nogometa rad še kolo. Vendar svojega ni imel in ga je zato vzel komu od nas. Nato se je on vozil, ti pa si opazoval. Kaj si hotel, lahko si jih dobil na gobec ali jo še slabše odnesel, če si šel domov povedat mami. V kasnejših letih, po končani vojski je Ukatova posebnost bila, da ko je bil trezen, je bil miren kot ovca, ko pa je bil pijan je nastal kaos. Velikokrat smo ponoči stali na balkonih, kot v starih časih žurerskih Crnitov, in poslušali Ukatovo prepevanje, razbijanje in klicanje Mariborčana, t.j. lokalni policaj. Uka je bil Slovenec, vendar je v pijanem stanju vedno govoril Srbohrvaško, saj mu je JNA ostala v krvi. ''Dovedite mi Mariborčana, đe si jebote, pa da razbijem sve vas, đe si policajcu jedni...!'' Vpil je dokler organi niso res prišli in ga odpeljali. Zaradi kršenja JRM, je bil tudi pol leta v zaporu, sčasoma pa se je tudi ta fant ohladil in postal zgledni očka. Redko ga še kje srečaš.
Če se vrnem v mladost. Vsak dan se je našla tudi urica za nogomet. Tega smo vsi radi igrali, največji solist pa je bil Magi. Ta je preigraval v nedogled, tako da so ga imeli Uka, Crni, Romuc, Paca in Tine polno rit, vendar mu niso upali reči ničesar, saj je imel očeta pretepača. ''S jednim udarcem izbio sam mu sve zube,'' se je enkrat hvalil pred mano in mojim očetom, tako, da se s tem tipom res ni bilo za šalit v tistih časih. Magi in njegov mlađi bratić sta se še kako tega zavedala in malo izkoriščala ta privilegij na dvorišču. Njunega očeta je, tako vsaj mislim, kasneje, ko smo že odrasli, pokopal rudniški jašek. Dobro da ga ni v tistih časih, ker ne vem, če bi si še upal Magi preigravati več kot pet sekund in tudi njegov mlađi bratić ne bi bil več tako nadut. ''Tata, tata!'', se je drl in pogledoval proti balkonu, če se mu je slabo godilo na dvorišču. Nikoli pa nisem videl njihovega fotra, da bi se stepel. Mogoče je bil samo nastopač, igralec, vendar tega nebi trdil.
Ko je prišla zima, smo se hodili sankati k Loški cerkvi ali na cesto, ki je mimo čistilnice vodila na Klek. Kdor ni imel sank mu jih je Crni priskrbel. Ta je znal ukrasti vse in to med inveturo. Ko mu je policija prišla na sled, je en teden hodil z njimi po gozdu in odkopaval ukradene stvari. Tako kot pri nogometu in rabutanju je bilo tudi s sanmi. Kdor je bil najboljši, najhitrejši je bil đek. Jaz nisem bil nikoli đek, pravtako kot tudi Ilič ni nikoli bil. Je pa slednji dobil od Crnita sani, direktno iz Centromerkurja. Ne bom pozabil prijatelja, ko se je spustil po bregu, njegovih ponošenih škornjev, starih hlač, odpete bunde, ki je plapolala v vetru in njegovega nasmeška. Ko je prišel domov z novimi sanmi, je njegov foter povzročil kaos, saj je vedel, da fant nima za burek, kaj šele za nov model Elanovih sank.
Njegov foter Ilija je bil majhen, debelušen mož z brki in plešo. Ko se je s Tomosovo štirico peljal po mestu, je za nas delovalo to smešno, za nekoga odraslega pa izzivanje usode. Včasih ni prestavil v drugo cel kilometer. Verjetno se mu je zdelo, ko je začutil veter v svojih redkih laseh, da gre prehitro. Lahko bi tudi vedel, da vino in kolo z motorjem ne gresta skupaj. Ko je prvič padel, sem ga srečal v hodniku hiše pred dvigalom. Bil je ves prašen, raztrgan, z nekaj praskami po rokah in nerazločno je momljal. Nekaj kot.''Nič povedat Srečku, mami...nič povedat...'' V drugo je bilo bolj pestro. Ko smo sedeli na klopi je Srečko pritekel ven.''Kam greš Ilič,'' je zavpil Uka. ''Nekdo je na glavni cesti padel z motorjem,'' je dejal. Seveda smo vsi stekli tja. Ilija je ležal sredi glavne lokalne ceste z razbitim čelom, motor je bil malo razbit, patike so ležale na drugi strani cestišča, stekenica z vinom pa je preživela. Crni se je smejal. Ta bi se smejal, če bi človek ležal tam mrtev. Ko je pritekla Srečkova mama, je govorila:''Bože, bože, Trečko odnesi mu patike, bože, bože!'' Crni se je še bolj začel smejati in mi z njim. Jebi ga, nič slabega nismo mislili, le tista otroška razigranost, ki išče zanimive stvari po okoliških vogalih je bila v nas.
Ko je Crni pred Prvim Majem nabavil sekire, smo se odravili v gozd na Klek, da posekamo nekaj dreves in si postavimo kres. Ker nas je nekdo, zase je pravil, da je gozdni čuvaj, pregnal, smo se odpravili na sosednji hrib na Špicberg, ki je danes naravni park. Sekali nismo nič, so pa fantje povzročili požar večjih razsežnosti, ki je za pol dneva zaposlil lokalne gasilce. Bežal sem kot vrag po bregu navzdol, še bolj kot takrat, ko smo mojo sošolko po pouku zalotili v gozdu z dosti starejšim tipom. Ga je fantu držala v roki in gonila kot za stavo. Ko nas je Ferdo, ta njen tip, opazil, smo tudi leteli navzdol. Čez korenine, luknje, grmovje, čez vse, hitro na dvorišče. Je frajer prišel za nami na naš yard, vendar se je tam Tine postavil nam v bran. Tisti dan in še marsikateri drugi, je bil Tine za nas, v naših očeh car.
To obdobje brezskrbnosti je trajalo do konca osnovne šole v letu sedeminosemdeset, ko so se ga fantje prvič pošteno napili, nato pa so začeli prihajati novi frendi, srednja šola, druge potrebe, kot je le sonce in kolo, za preganjanje dolgočasja, pijanke oz. žurke, spoznavanje materializma in ... mladost je odšla v kura... zgodovino.
