RRevir

1972 - Trifail

nedelja, junij 27, 2010

Zasavska fantovščina

Narod poslušte! J'z tuki stuj'č Pizdek Pizdeku, bi v'm r'd neki puvedu. Rudil s'm se u T'rboulah leta en taužent…ah kua btu guvuaru, stvar je u tem da s' gr'm žjant u Rusijo in je tu tuk djal'č daute že zarad tega na mjan' puzab'l, kua š'l' kdaj s'm se rudil. Pa ne da me neb mel rad ampak tu je res djal'č. Tu ni za uvinkam, rjačmo t'm p'r Urali al' pa sj'd'mstupj'd's't kilumetru uddal'n' Katowice, če sam pumis'lš že tu puaz'n kja pride.
Kua huč'm povedat. K'r j'z p'r usaki stvar pridem do dna bom tud p'r tej zadev zakua j'z rin'm guar, k njej:
- A vi mis'lte, d' s' mi gr' kj' štrom tuk pucen, u's'm centu na kilowatno uro majo, al' pa kj' šteka čiku pou eura? Dega fukat.
- Muaja žj'nska ma dva jurja pa pou cu'l'nge, neto. Pa kj'r v'rjame, d' j' tu razlog? Tel' ruake so dal' čj'z us'mnajst let g'raja p'r pulicij, te ruak' bojo same z'služle keš, s keramiko. L'hk una pr'c šiht psti. Kua, sej ku je mejn ud 17 stupinj, ti sam s termometram prid'š n' gr'dbiše in kuanc. Duans Pizdek n'bo delu. Pa n'slednih d'vj't mescu tud ne, k'r j' skuz pud nulo. D'rgač je pa dvejst euru kv'drat, če si hit'r pa n'tanč'n, ne pa tist mungoli ks' usran nu'sjo. Če pa pulagaš u privat bajt, rjačmo d' j' bajta ud kacga ku je l'stnik rudnika zl'ta, so pa te Rusi tuk pam't'n, d' dajo prej uakne nu't'r pa hacngo z'laufajo, d' j' tuap'l. Pual pa pulagaš ploščice.
- Š' pumis'lt ne d' gr'm guar z'r'd tega k'r so usi na vuadk. J' ž' res, d' s' ti zdi kuk'r, da je skuz nou let, mat kurba m'rz'l pa j' stal'n ku z' nou let, sam mjan n' diši pjanšna.
- Tud št'rnajst proti ena al' pa u's'm proti ena, udvis'n ud okoliša, ni razlog z' mu'j udhod. Pa da naute vi Sluvenci mis'l d' gr' za u's'm lupat peska pa eno cementa, k'r vi tuki sam neki zidate, ampak gr' z' babe. Ja, u's'm bab na enga deca. Decu ni! Tu je pa z'tu k'r je tuki u Sluveniji p'rpit dec du amena guar š' k'r du'b'r, guar maš res pump'. Sam me boli kurac z' drug' babe. U Irkutski maš duast žj'nsk kso miljonarke. Pual pa taka ktjab pride pa ti rjač' d' ti da pj'd's't tauž'nt euru sam d's zjo. Sam j'z ne jebem tega!
- Ku prid'm guar mam n'men kupt t'm zjamlo. Pual si pa z'mis'lt', d' z vrtino n'l'tim n' nafto. Ja vejžde pridem u Lublano n' šiht. Ja kj'r spa ti? J'z s'm pa kuhar miljarder z Rusije, kluč ud umarce s'm v'm n'zaj p'rnj'su. Sam, če mi v'rjam't' al pa ne, m' n' brigajo miljard'.
- U sibiriji u t'rguvinih dubiš us' qua hu'č'š. Ga ni artikla d' ga neb mel te tipi. Edin ku s'm t'p'rvič šou guar s'm Tin'ti ajv'r nj'su pa viljamuko. Tega m'nd' sam nimajo, drgač pa us'. Auto kak hu'č'š, b'ncin je pucen, če tga pa mafija z'žg', si pa nouga kupš. Automobili glih niso pucen, sam s'm ž' tuhtu, d' če d'sj't kv'dratu n' dan spjač'm, pa če dvejs't dni n' mesc delam, kv'drat j' pa dvejs't euru, pa nej kji'r zr'čuna. Edin fuk je ku n' bom mogu guar vuzit novo sam n'knad'n sfrizirano Cebe er d'vj'tstu rr, k'r so lukne pu cest. Sej, č' j' cesta n' ravnost ga j'z itak tuk žg'm ,d' gr'm čj'z, sam na uvinki pa mu'rš mal spustit d'rgač n' gr'. Sam n' gr'm j'z tja z'r'd luksuza. J'z gr'm tja d' n'm rj'ku žj'nsk', ker teh je duast sploh tuki u Sluveniji. Duast jih je blu, ž' res, d' m'd ubdobjem Cebe er d'vj'tstu rr mal v'č ku pa pr'd tem ubdobjam, uglavn'm ni važ'n, ampak bab'nc je blu duast. Tuki p'r tej je pa d'rgač. Ku s'm sjadu zrav'n j' u Portoroži š' ni blu n'č, sam pual km' j' pa ubj'la j' blu pa tu, tu. T'kr't s'm jo začutu in z'r'd tega j'z zdej udhajam. N'č drucga m' n' vleče guar tud' tista dva jurja pa pou njene cu'l'nge ne, ne vem z'qua tu ž' t' drugič guvurim, če mi n'č ni du tega. Pumembn j' d' s'm jo z'čutu. Tist kumad ku s'm ga pa zjutri slišu ona ni zame k vragu naj gre (zapoj) j' pa t'ku al pa t'ku pusran in bom j'z zd'l' z' muajo n'rdražjo zapeu eno ud Pizd' mat'rn'! Nič za prijavit, nič za prijavit, nič za prijavit, (mora biti volčje dretje)!

sobota, februar 06, 2010

Štromarska srednja šola

Ko končaš osnovno šolo si car, ta glavn v šolskem objektu, vendar se to konča, ko stopiš skozi vrata srednje šole. Zopet si fazan. Veliko novih fac v razredu in zajebanci v tretjih in četrtih letnikih. Vendar ni bilo hudo, tipi so na začetku težili potem so se pa umirili. Štromarji smo imeli razrede v prvem nadstropju, rudarji v drugem, gostinke pa so bile v pritličju. Takrat pri koncu trinajstih hormoni še niso delovali in je škoda, da niso, da bi lahko tiste babe dol jagali. Saj jaz jih nisem, pa še sramežljiv sem bil bolj. Nekateri so pa že na začetku letnika bili čvekavi in babnice so se lepo hihitale po hodnikih šole. Sam sebi sem se zdel nekako zgubljen in zasanjan. Sploh nisem vedel kaj bi rad, stroka pri pouku pa mi je bila ena sama španska vas. Rad sem dvigoval uteži in gledal filme. Najbolje je bilo ob petkih in sobotah, doma na kavču in celovečerc po tv. Ponedeljki zjutraj, sploh če je bilo deževno, so bili pa tako ali tako depresivni. In tisti lokalni avtobus prepoln šolarjev, ki nas je odpeljal čez hrib v sosednje mesto na glavno avtobusno postajo, mi je bil totalno blesav. Kadarkoli sem vstopil je bilo dovolj, da si dvignil noge in množica te je potisnila proti zadnjemu delu. Pri izstopu na postaji in med potjo v šolo sem opazoval druge šolarje. Vsi so se mi zdeli veseli, zgovorni, glavni frajerji, medtem, ko sem bil sam preveč tih, neopazen in zmeden. Tudi učitelji so bili frdamani. Prijatelj iz osnovne šole je gledal med poukom skozi okno. ''Se morda vi pišete Kos, '' ga je vprašal učitelj. ''Ne,'' je odvrnil frend. ''Veste,'' je nadaljeval učitelj, ''imel sem učenca, ki je venomer gledal skozi okno proti vejam dreves in na koncu sem zvedel, da se piše Kos.'' ''Kako se pa vi pišete?'' ''Kostič,'' odgovori prijatelj. In takoj cel razred v smeh. Drugi dan je še prišel k pouku, nato pa ne več. Takrat sem tudi sam hotel vse skupaj pustiti in oditi na skrajšani program v rodno mesto pa me doma niso pustili. Čisto sem bil potrt. Zdelo se mi je, da vsak dan dežuje, da je megla in turobno vse naokoli. To so bili prvi tedni srednje šole. Ampak, tudi zame in za sošolce je počasi začelo sijati sonce.

Prvi letnik smo nekako s turobnim občutkom izdelali do konca, sta bila pa ostala dva letnika zato bolj pestra. V prvih desetih mesecih se kar navadiš na sošolce in okolje ti postane domače, tako, da ti postane pomembno dogajanje okoli šole, na hodniku med odmori, pred gostilno v bližini šole, samo sam pouk ti ostane še kar naprej španska vas. Za fiziko smo imeli strogega učitelja. Pravili smo mu pončo. Majhen žilast človek z brki, ki bi lahko tekel okoli Slovenije, strog pa kot sam satan. ''Da vas ni sram, v celem Zasavju ste po uspehu najslabši razred, še skrajšan program je boljši,'' se je drl na nas. Mi smo pa kar žareli od ponosa. Bog obvaruj tistega, ki bi v njegov razred stopil obut, čeprav je sam vse pomendral s svojimi caterpilarkami. Enkrat me je poklical k tabli in sem takoj zakoličil, nato sem dobil še isti dan cvek iz matematike in sem napoti domov zopet nemo zrl skozi okno avtobusa. Jebiga. Dostikrat smo med odmori kupili sendviče in sok, malicali pa smo med poukom. ''Tone ti kar razlagaj snov, samo ne vemo komu, ker nas to ne briga,'' smo govorili učitelju in veselo grizljali. Smo si pa to dovolili samo pri nekaterih, tako rekoč liberalnih učiteljih. Da bi kaj takšnega počeli pri Sonji, učiteljici za Slovenščino, nam še na pamet ni padlo. Majhna, blond in fukiš baba, da se ti zmeša, ko pa je zavpila so žeblji pokonci stali. Še danes, če jo srečam, pa je tega že dvajset let, se mi zdi še bolj seksapilna kot takrat, pa že tiste dni smo na prstih stali in ustnice grizljali, ko je šla mimo. Samo je s svojo karizmo znala vplivati na učence tako, da, respect. Druga takšna bab.. učiteljica zaradi katere smo tulili v luno, je bila pa prfoksa za kemijo. Je nosila taka mini krila in kazala močne bedrače, da se je vsem mešalo, sploh rudarjem v tretjem nadstropju. Ni pa imela karizme in je težko umirila podivjano mladino. Ko je Sonja šla na porodniško, jo je zamenjala neka mirna, občutljiva ženska. Kot bi zrezek vrgel lačnemu psu, tako so z njo delali. Dobro, tepli je niso, kakšno kredo je pa dobila vsake toliko v hrbet. Tudi zavpiti ni znala ampak samo:''Kdo je to naredil.'' Najboljšo finto pa je izvajal Malič, ki je sedel v drugi vrsti. Ko je ženska pisala po tabli, se je on obrnil in izustil gromki roarr. Medtem, ko je sama gledala po učilnici kdo bi to bil, ji je sam stopil v bran in govoril:''Fantje dajte se že enkrat zresnit, drugače vas bom lastnoročno nesel ven!'' Nekajkrat je to ponovil in lahko rečem le, za crknit smešno.
Se je pa v drugem letniku začelo obdobje, ko so sošolci ob vikendih postopali po diskotekah in si lahko ob ponedeljkih zjutraj poslušal njihove prigode. Meni ni bilo nič jasno. Kar sem takrat ljubil ob vikend večerih je bil film in to imam rad še danes. Vendar so tudi mene pritegnila ta govoričenja, tako, da sem kmalu tudi sam, tam pri petnajstih in pol, prestopil prag takrat tako imenovane diskoteke Super Li. Pa to še ni bilo tako čarobno, kot je bil čaroben alkohol, ki mi je stekel po grlu in odplaknil vso tisto sramežljivost v kanalizacijo. Sploh nisem vedel, da znam tako čudovito plesati in se z glavo zaletavati v stebričke. Vendar to še ni bila tista špica. Čudil sem se, od kje mi vse te besede pri osvajanju punc. To je bila prava poplava besed lahko rečem, brez sramu sem stal pred gručo babnic in nalagal. Prvi dan prvega letnika in še trezen povrhu, bi si raje z zarjavelo žiletko prerezal žile, kot pa igral glavnega frajerja na vasi. Alkohol pa je očitno vse to nekako uravnovesil. Sedaj sem šele razumel Tineta zakaj je pred poukom vsako jutro zvrnil dva brizganca po grlu, nato pa s peroksidno pobeljenimi lasmi in vojaško uniformo parodiral po šoli. ''Tako mlad pa že alkoholik,'' mu je govorila Sonja. Najstniška leta in alkohol? Smrtna kombinacija. Pomembno pa mi je bilo tudi to, da sem bil sprejet v krog tračarskih sošolcev in mi ni bilo potrebno stati izven njega. Je že res da te družba povleče v nekaj, kar prej nisi poznal in da družba lahko pokvari človeka, ampak želja po žuriranju je postala neznosna. Tu mi nobeden ni dal roke v primež in privijal tako dolgo, da bi me prisilil, da bi se zadrl od bolečine:''Hočem žurat!'' Žuranje je postalo želja, cilj in smisel nekega mladega človeka.

nedelja, september 13, 2009

Pogovor po gsm

Bilo je vroče, ko sem se peljal iz službe domov. Na cesti sem previden, da ne spregledam kakšne stvari. Vse se odvija po predpisih; varnostni pas, smerokazi, ogledala, zanima me kje so ostali udeleženci v prometu, nič mi ne uide. ''Poglej ga pedra, kako prehiteva'' ,si rečem.Takšnemu ne pozabim utripniti z lučmi in pokazati sredinec. ''Bemti, da sem zunaj ob cesti ti vržem kamen v avto!'' Peljem se naprej, ko mi zahupa nekdo z mercedesom. Videl sem, da je bil frend, ker sem takoj opazil del njegove registrske oznake. Zapeljem na avtobusno postajališče in ga pokličem po gsm. ''Kaj je sedaj Šaban Bajramovič, zakaj si se oglasil, a veš, da ne smeš v avtu govoriti po telefonu.'' ''Saj se tudi ti voziš'', mi odgovori. ''Ne, prijatelj glasbe, jaz sem se ustavil ob cesti, da lahko govorim s teboj, pravila je treba upoštevati.'' ''Greš v Kranj'', ga vprašam. ''Ne v sosednej mesto k frendic.'' ''Kako a nimaš babnice v Kranju, moraš sedaj še v sosednji vasi po ščegetavčkih harat?'' ''Ne, ne, to je samo tako, prijateljsko, kakšna pijačka, kavica in razhod.'' ''Ne mi govoriti, si takšen ratal kot nek drug frend, ki zase pravi, da je žival v postelji. Ko drugi zasopli omagajo, si on šele telo ogreje. ''Fukam,fukam,fukam, pridem domov in zopet fukam'', mi venomer govori. ''Kaj bo pa tvoja žena rekla, ko bo izvedela za te punce?'' ''Saj za tisto iz Kranja že ve, mi je sporočilo prebrala.'' ''Veš'', mu odvrnem,''za to obstaja funkcija delete, ko nekaj prebereš.'' ''Jebi ga, sem pač zajebal.'' Jebi ga ja, samo, da ti ne bo vse pobrala, da boš na koncu živel v kartonasti škatli v parku in govoril,'' veš saj je v redu zdrži dva naliva in v hudi vročini je tu prijetno hladno.'' ''Ne serji.'' ''Saj ne, vendar moraš vedeti, da so babnice zaščitene kot Pande, da boš ti takratko potegnil, zato je bolje, da vse to nekako urediš.'' ''Nič'', ji rečeš,''zajebal sem prvič in zadnjič, sedaj bi pa to rad popravil.'' ''Misliš'' ''Po mojem najbolje.'' ''Danes se pari množično ločujejo, če pa kakšno starosto poslušaš je bilo včasih enako zajebano v zakonu, samo ljudje so znali bolj potrpeti.'' Mi je starejši možakar govoril:''Mater sem jo s pestjo udaril, da ji je pes jagerski brado lizal, pa je še danes z menoj!'' ''Nikjer ni z rožicami postlano, ko se enkrat med poliže.''
''Pa pustiva sedaj to.'' ''Nekaj bi te rabil, neke stvari selim, za pomagati. Ne bo težko za nesti, ker vem da ti že prej, ko še nisi bil tako šolan, kaj šele sedaj, ni dišalo fizično delo. Samo v lakastih čeveljcih ne hodi , da neboš kje podplatov pustil.'' ''Pridem, samo točno mi povej kdaj, da vidim, če imam prost turnus takrat.'' ''In če nimaš prostih terminov, tisti, ki je skoraj že politik in ki ima do potankosti organiziran delavnik.'' ''Če ne bo nič nujnega, bom sigurno prišel'', mi reče. Večkrat sem mu pomagal pri njegovih selitvah, seli se namreč kot cigan, vsaki dve leti, in sedaj ve da mi je dolžan, drugače sigurno nebi utegnil. Ne mislim s tem, da je slab fant, kaj drugega bi rajši postoril, samo fizično delo mu pa res ne diši. ''Ne govori mi, da ne utegneš, ker ti in tista tvoja kvazi politična klapa ne počnete drugega kot toplo vodo v lavorju prelivate. To niste tako kot mi v gospodarstvu, ki nekaj proizvedemo, prodamo, da lahko državni aparat deluje, vi se samo pomenkujete v smislu; a si dobil aneks, ki sem ti ga poslal po faksu; je bila fotokopirana dokumentacija, da se je dostavi podžupanu; to problematiko bomo izpostavili na naslednjem sestanku; zavzeti se moramo za to, drugače ne bo šlo.'' ''Takšne stvari ropotate, v nobel suknjah naokrog hod'te ter proračun narahlo molzete. In ja, odprtja razstav, novih lokalov, objektov, to obožujete, to ste velemojstri obiskovanja teh prireditev.'' ''Ne serji'', mi odgovori. ''Če je pa res, kaj si hočem.'' Hotel sem že prekiniti pogovor, a sem se še nekaj spomnil. ''A veš da si bo najin p'rjatu dal oneja obrezat?'' ''Katerga oneja?'' ''Ja ta spodnjega oneja, tistega s katerim ti haraš po starejših babah.'' ''Ne me fukat'', mi reče. ''Zakaj bo pa to naredil, a se mu je zmešalo?'' ''Nekje sem slišal, da si bolj vzdržljiv pri kavsanju, saj veš da temu tipu prehitro pride, samo po moje se mu ne ljubi kajmaka čistit okoli glavce.'' ''Rekel mi je, da ima polno rit te kožice.'' ''A si moreš misliti, da pri teh letih prideš do tega spoznanja.'' ''Kaj neki je prej počel?'' ''Ne vem'', mi odvrne, '' zdi pa se mi, da se ljudem počasi rola.'' ''Eden po eden in tudi mi bomo enkrat na vrsti.'' ''Ja tako je to prijatu, lahko imamo tudi mi že sedaj kakšna dejanja, katera so za druge norost, nam pa je to vse normalno.'' ''Nikoli ne veš.'' ''Daj, se kaj vidiva?'' ''Seveda'', mi reče. ''Bod' fajn, saos.'' ''Saos.''
Predno zapeljem nazaj na cestišče, pogledam, če sem privezan. Sem. Vključim smerokaz, preverim ostale udeležence kje so in odpeljem. Bemti, poglej ga pedra kako prehiteva! Utripnem mu z lučmi in pokažem sredinec. ''Če bi stal sedajle ob cesti, ti vržem kamen v avto, prekleti norec!'' Bil je vroč dan in komaj sem čakal, da pridem domov v hlad.

ponedeljek, april 27, 2009

Tud' jaz bla na Hjurgada 2









nedelja, marec 15, 2009

Tito

Uf, že dolgo nisem nič napisal. Po eni strani nimam časa, čeprav bi ga za to moral imeti ali si ga najti, po drugi strani je pa zunaj poplava novic in ponavljanje le teh, tako, da sem jaz sam tisoči v vrsti, ki bi vse to zopet enako natvezil. Sam kot mali človek mi ob raznih informacijah pride, da bi vzel sekiro v roke in razbil nekaj kar je lesenega in kar mi je tisti trenutek najbljižje. Rekel sem lesenega, ker tako plitek pa spet nisem, da bi po železju udrihal ali po človeku. Čeprav, khmm, Bavčarju bi jo kar zasadil v hrbet. Rdečelični bradač, a ta tip pije, je hotel postati glavni na sceni zavoljo denarja, a je tako zahojen, pa ne samo on, da ni bral nasvete svetovnih brokerjev, da so naše delnice prevrednotene. Mi, Slovenci namreč, sploh nebi smeli občutit recesije ampak prefrigano vodstvo sedaj vsa odpuščanja in padce na borzi opravičuje s to rečeš i ja. So ja govorili, da naše banke črpajo keš za kredite iz depojev, če je pa folk usekan na imidž, ki ga kažejo na cesti in se zapufajo v nedogled je pa druga stvar. Je že res, da je v naših genih zapisano še pa še, saj bi drugače še danes živeli v pečinah in risali po steni, samo nekje moraš imeti mejo. Ne mislim s tem, da se ustaviš in do konca svog života gledaš u nebo, samo podeliti je treba stvari majčkeno bolj racionalno. Kazen za kozlarije pa bi morala biti hitra in učinkovita. Tako kot po vojni. Ustaši, četnici, belčki so bežali čez Avstrijo v zavetje zaveznikov, oni so jih pa po nagi riti našeškali in hop poslali nazaj od kjer so prišli. Vestni socialistični voditelji so jih pričakali odprtih rok in zaradi elektriciteta, ki je bil takrat v zraku in si ga določene budale ne znajo in ne morejo predstavlajti, potolkli. Kaj pa drugega. Oni so klali naš narod, jim žeblje zabijali v glavo, rezali jezike in to sredi ceste, ne, Nurenberg je premalo za take pesjanarje. Tisto baburo, ki je njih v trenjih označevala z nedolžnimi žrtvami, lepo te prosim, še z njo v rov. Sem jezen? Seveda sem. Ljudem, ki se jim v današnjih časih po domače povedano zrola pa svetujem, pustite svoje žene in otroke in starše, ne njih maltretirati, dajte raje pospravit kakšnega od današnjih farovških belčkov na kakšnem pomembnem stolčku. Se boste na Dobu koj bolje počutili. Boste imeli imidž tam, navkljub, da se ne vozite z MX 5 ali kaj je že, otroke pa pustite pri miru. Kako dam prav Turku, da je povojne poboje označil za drugorazredne, čeprav se je njemu to zareklo saj odgovora ni imel naštudiranega kot ima vse ostalo. To je izrekel na dan žena, ko se je mudil v Revirjih. Naše mame in žene so ja nosilke generacij in to je prvo in edino. Mi gredo pa na kurac te blesavi, določeni, novinarji, ko pridejo v naše loge in se jim ne gre za nič drugega kot za najbolj vroče informacije. V bistvu so kot tajkuni. Oboji se grebejo za svojo stvar brez etike in morale. Sam izrečem, da je pravi novinar zlata vreden, marsikdo pa je falš. Zanima me kako dolgo bom še gledal tiste kosti po televiziji? Vam povem. Do prve ptičje gripe ali slinavke in parkljevke.
Folk živi za tukaj in sedaj. Jaz tudi, saj je drugo fizično nemogoče, se je pa pametno kaj spomniti iz preteklosti. Mnogi lepo hodijo v cerkev in z njihovih ust slišiš tisto že skoraj stereotipno:''Saj nič slabega ne učijo!'' Za vaše prazne glave in slepe oči res ne. Ko peljem enkrat letno, svojo ženo in sinova v cerkev, da požegnajo tista jajčka, da ima žena, sinova tako ne vesta zakaj gre, fiktivno zadovoljitev, se čudim, saj je vsako leto vedno večji trop ljudi v cerkvi. Zdi se mi, da ostajam sam. Moram stopiti ven iz tega prostora, ne zdržim notri, tako kot ne zdržim, da nebi prvo pogledal bosa ženska stopala. Obraz bo že počakal. Fetiš jebi ga. Hočem reči, kako lahko nekdo hodi v ustanovo, ki so nje ljudje že leta 1190 med križarskimi pohodi klali muslimane, ko se je stvar obrnila oni tega niso počeli, ustanova, ki so nje ljudje med drugo svetovno vojno dopuščali in niso izrazili protesta zaradi razsekanih in v peč zmetanih ljudi, da ne govorim o pedofiliji in grabljenju bogatstva in še o čem kar sam sploh ne vem. In sedaj bi radi določeni veljaki po nareku te ustanove naše mlade generacije prepričali, da so vsega krivi partizani. Da so oni prvi vrgli kamen, da so belčki bili postavljeni kot policijski odred, ki ga ima vsaka zavojevalska država pravico ustanoviti, da vzpostavi red v zasedeni državi. A ga lahko še kdo bolj serje? Zato je prav, da imamo še kje postavljen kakšen TITOV kip, da je še kje kakšna ulica s partizanskim imenom. Zakaj. Da, ko bom oba pobiča peljal na sprehod in radovedna kot sta, če me bosta morda vprašala:''Kdo pa je ta stric?'' ''Fanta, ta je imel rad ženske in hašiš, ko pa je bilo potrebno, je v njegov narod zalučan kamen ujel in ga črni sodrgi vrgel nazaj direktno v glavo.'' Kratko in jedrnato.

nedelja, avgust 17, 2008

Tud' jaz bla na Hjurgada

Letos smo šli na dopust v Hurghado. Mesto je prijetno, če se sprehajaš po glavni aveniji ali če greš v stari del mesta. S tem mislim na objekte, ker domačini, ti so neutrudljivi gobezdači. Nobeden ti noče fizično soriti nič žalega, edino, seveda tvoji denarnici. Ogovarjajočih prodajalcev dolgo sploh nisem gledal v oči, ker gre potem enostavno vsak za teboj, nasploh tisti, ki prodajajo na ulici. A sem kmalu naletel, prvo na devetnajstletnega prodajalca parfumov, ki me je celega namazal z dišavami, na koncu pa sem kupil aloe vero proti sončenju,''very good against the sun,'' je govoril, čeprav je imela žena s seboj dosti teh žavb, nato pa še na dva mulca, ki mi nista dala miru, na pijačo pa sta me zvlekla v njihovo domačo oštarijo v zakotno ulico. Resda sem jih sam povabil, ker sem želel malo komunicirati, zraven pa sem vedel, da imam v žepu malo njihovih funtov, tako da me ne moreta preveč oskubiti, vendar, ko vzamejo od tebe kar lahko dobijo, nisi več interesanten. Treba je iti nazaj na ulico vrteti gobec. Veliko je že to, da sem ob enih zjutraj sploh rinil za njima v tisto staro oštarijio v prvem nadstropju. Takoj ko je Hasan sedel za mizo, si medtem prižgal cigareto, me je vprašal:'' Kol'k pa maš' denarja?'' ''Za tri pire,'' mu odvrnem. Račun za zapitek je bil enako visok kot na glavni cesti, saj imajo oni to, s svojimi H-ji v izgovorjavi, dogovorjeno z natakarico in ko sem v temi izvlekel bankovce, ki mi prvi dan sploh niso bili razločljivi, mi je Hasan lepo pomagal pri štetju. Nato je enako funkcijo izvedel še Omar in prešteti denar spravil v žep. Petinštirideset funtov je 5,4 ojra, drobiž, vendar sem hotel za ostanek še en papir iz bananinih listov porisan z egipčanskimi motivi. Bil je siguren falš, vendar je Omar zatrjeval, da je to original papirus iz Luxorja. Uglavnem, bila je mala šola za prvi dan dopusta. Konec koncev imajo tako poceni stvari, za katere se nato še pogajaš, da lahko mirne vesti razmečeš nekaj ojrov med njih. Za bakšiš, kjer je palec iztegnjen, kazalec pa je skrčen in drgne ob spodnjo stran palca, sem jim dajal funt, ki šteje dvanajst centov, vendar tudi berač ni več zadovoljen s tem. A sem bil neomajen. Prvič, ker te vsak drugi žica in bi potreboval milijon, drugič pa zato, da naj se vragi naučijo, da je potrebno tudi za žicanje neko delo. Na glavni aveniji, dolgi približno kilometer je zvečer en kup Rusov, Slovakov in ostalih, ki v glavah še sedaj živijo za železno zaveso, nato se tu najde še ogromno trgovinic, kafičev, milijon taksistov in trilijon vodnih pip. Tudi Slovencev je ogromno in domačini se sprašujejo, če nas je samo dva miliona, kdo je potem sploh v Sloveniji. Interesantno je pozno zvečer posedati po različnih predelih Serraton roada piti žganico za bolj odporno telo, kaditi šišo in opazovati vrvež. Gledajo pa na nas, na Slovence seveda, z drugačnimi očmi, kot pa na ljudi z vzhodnega bloka. Teh ne marajo, ker bi s tisto zapestnico za all inclusiv najraje v hotelu in zunaj vse zastonj dobili. Sam z družino sem plačal vse in pil ustekleničeno pivo in v baru na plaži dobil iz svežih mangov stisnjen sok. All incluserjem pa točijo pijačo mešano z bakterijsko vodo v plastične kozarce, nakar so vsi posrani. Tudi mene je en dan črvičilo po črevesju, ko smo se vrnili s snorklanja med koralnimi grebeni, vendar je bilo to od mrzle pijače. Kaj si hočem. Voziš se po rdečem morju, se potapljaš, ješ pečene ribe, strmiš tja v daljavo, domačini ti v vedru polnem ledu nosijo pivo, sokove, ti pa jemlješ z veliko žlico. Pijača je bila na ladji dražja kot na kopnem, vendar, če si do sebe in do svojih skop, do koga boš pa potem radodaren. Spil sem osem mrzlih piv in to v kombinaciji s štiridesetimi ali več stopinjami na soncu na Gifton otokih je naredilo svoje. Ostali so se na izletu držali svojih, v hotelu dobljenih, plastenk z vodo. Zvečer sem pojedel, v bistvu v vodi stopil in popil, nekaj ogljenih tablet in že sem bil pripravljen na naslednji dan, na izlet v puščavo. V terenskih vozilih te na poti do beduinov tako premetava, da sem samo čakal kdaj bosta fanta povračala, a sta se držala. V bistvu sploh nista registrirala vožnjo kot kakšen napor, nasploh cel dopust, zanju je bila vse to le ena igra. Ko smo prispeli do beduinske vasi, sem videl dva z vzhodnega bloka kako si sklonjena pri prvih kolesih terenskega vozila nekaj ogledujeta. Da bi ju v tej vročini, tako zanimala višina profila pnevmatike?
Naslednje dni so moji sklenili, da preživijo dopust na plaži in ob bazenih v senci s svežo pijačo in dobro hrano, kaj pa je še lepšega za otroke kot to in pa divjanje s štirikolesnikom in jahanja kamel na ranču ob robu puščave, sam pa sem skleni, da si ogledam še Luxor. Ker cel teden nismo videli vodiča naše agencije, nek blond lepotec, sem si organiziral izlete preko domačina zaposlenega v hotelu. Pet ur v eno smer sem sedel v toyotinem kombiju z dvema Angležema, tremi nemškimi državljani in s parom istospolno usmerjenima ženskama. Sprva, v jutranjih urah, smo bili še zadržani, kasneje, ko se je zdanilo in je šofer začel kazati svoje spretnosti kako se na petkilometrski ravnini prehiteva v škarje in kako se hitrostno preganja enak kombi poln delavcev, smo hitro spregovorili. Babnici sta bili kar face. Je pa vroče tam doli. V dolini kraljic je bilo petdeset stopinj celzija na soncu.Videl sem že ostanke minojske civilizacije na Kreti, ostanke grško rimskih naseldbi v Agrigentu na jugu Sicilije in Akropolis v Atenah, vendar je tempelj Karnak res zakon. In Nil tudi.
Ko je prijatelj prišel na dopust iz Rusije, kjer živi in je oženjen že več kot deset let, je s seboj pripeljal tudi ženo in med pogovorom je vidno kazala znanje Slovenskega jezika. Pri debati o dopustu je tudi sama dejala:'' Ja, tud' jaz bla na Hjurgada!''

ponedeljek, junij 09, 2008

Youth brigade

Zelo rad se spomnim časov iz otroštva. Čeprav sem bil droben, plašen in jih velikokrat dobil po nosu, je bil to cool cajt. Kaj je to pivo, čik, joint, sploh nismo vedeli in če možgani nekaj ne potrebujejo to tudi ne obstaja. Samo da je bilo sončno vreme, kolo, žoga in partija. Drugega nisi rabil. Ne denarja, šminkerskih oblek, statusa, nič. Bil je t.i. socializem in bili smo vsi enaki, so pa nekateri štrleli ven iz povprečja, tako imenovani izobraženi kravatarji in partijski ritolizci. Čeprav so imeli vsi po dve levi roki so bili v naši soseski vplivni, danes, ko je pa potrebno nekaj znati in imeti levico ter desnico jih ni pa nikjer. Ampak za nas mulce to ni bilo važno. V grupi sem se družil tako s Hrvatom, Srbom, bosanskim Srbom, Slovencem in te meje o rasismu ali čem že, smo imeli zabrisane. Vsaj jaz.
V partiji, frendovski partiji in ne socialistični, je bil Crni in pri njemu doma so tolkli takšne žurke, da je dva dni odmevalo. Policistom sploh niso odpirali vrat, tako, da so ti skriti za steno čakali kdaj bo kdo odprl vrata, da so lahko planili noter in pričeli s pendreki mlatiti po vsem. Po noseči Crnitovi sestri, po bratu, mami, očetu, ostalim, po vsem, še po pohištvu in tapetah. Če bi bilo to danes, bi se ta familija preživljala samo z odškodninami. Vrata so odpri le, ko je bila nuja za cigarete, vino in pivo. Če je bilo zalog dovolj, so policaji čakali prekleto dolgo v noč . Včasih se je žurka preselila na dvorišče in če ni bilo organov pregona, da bi koga namlatili, so za to poskrbeli sami. Zmerjanje, vpitje, ravsanje, glasna muzika, mama na balkonu, ki se je drla:'' Ostavi ga đubre jedno, jes čuo, il' očeš da siđem dole! Sine nemoj, Fudo če da te ubije, nemoj jebote..!'', to je bila scena, ki je množično privabljala sostanovalce na balkone. Drugi dan pa kot, da ni bilo nič. Brez sramu je šla mama s čikom v ustih v bljižno trgovino po pivo, vsega navajeni sosedje pa tudi niso delali scene iz tega. Pač še en žur več in nov dan pred nami.
Moja klapa se je običajno zbirala na klopci na dvorišču med stolpnicama, premlevala včerajšnje dogodke in... kaj početi danes. Za rabutanje t.j. prepovedano pobiranje sadja s tujih dreves je bil glavni Tine. Od dopolnjenih petnajst let naprej so mu po glavi rojile samo ženske, v mlajših letih pa je bil mojster rabutanja in kraje stripov na dinosu. Ga ni bilo drevesa, da ga Tine ni obiskal in ne kontejnera, da ga nebi prebrskal. najraje je hodil rabutati k hiški na breg, kjer je bila doma starejša ženska. Prvo se je najedel in nato galamil, da je priklical na plano ženico.''Prasci, sama banda mulcev, policija...,'' se je drla in to je bilo Tinetu v zadovoljstvo. Za svoja najstniška leta, v sedmem razredu, je bil zelo razvit fant in ostali smo delovali proti njemu kot puhloglavci. Velikokrat se je hvalil, da ima kurca dolgega kot ročaj tenis loparja. Če mu nisi tega verjel, ga je imel takoj v rokah. Na začetku šole, ko je šel v osmi razred nam je ukazal, da ga moramo premikastiti, da pride v šolo ves v modricah. Takšen je bil, samo od nas si ga nihče ni upal udariti, ker je bil takrat za tisti čas bog in batina. Tudi Uka, ki je imel postavo velikog Bleka je imel tisto obdobje spoštovanje do Tineta. Respect. Še nekaj razredov osnovne šole nazaj, je bilo pa vse drugače in je bil tam v četrtem in petem razredu glavni Uka. Ta je imel poleg nogometa rad še kolo. Vendar svojega ni imel in ga je zato vzel komu od nas. Nato se je on vozil, ti pa si opazoval. Kaj si hotel, lahko si jih dobil na gobec ali jo še slabše odnesel, če si šel domov povedat mami. V kasnejših letih, po končani vojski je Ukatova posebnost bila, da ko je bil trezen, je bil miren kot ovca, ko pa je bil pijan je nastal kaos. Velikokrat smo ponoči stali na balkonih, kot v starih časih žurerskih Crnitov, in poslušali Ukatovo prepevanje, razbijanje in klicanje Mariborčana, t.j. lokalni policaj. Uka je bil Slovenec, vendar je v pijanem stanju vedno govoril Srbohrvaško, saj mu je JNA ostala v krvi. ''Dovedite mi Mariborčana, đe si jebote, pa da razbijem sve vas, đe si policajcu jedni...!'' Vpil je dokler organi niso res prišli in ga odpeljali. Zaradi kršenja JRM, je bil tudi pol leta v zaporu, sčasoma pa se je tudi ta fant ohladil in postal zgledni očka. Redko ga še kje srečaš.
Če se vrnem v mladost. Vsak dan se je našla tudi urica za nogomet. Tega smo vsi radi igrali, največji solist pa je bil Magi. Ta je preigraval v nedogled, tako da so ga imeli Uka, Crni, Romuc, Paca in Tine polno rit, vendar mu niso upali reči ničesar, saj je imel očeta pretepača. ''S jednim udarcem izbio sam mu sve zube,'' se je enkrat hvalil pred mano in mojim očetom, tako, da se s tem tipom res ni bilo za šalit v tistih časih. Magi in njegov mlađi bratić sta se še kako tega zavedala in malo izkoriščala ta privilegij na dvorišču. Njunega očeta je, tako vsaj mislim, kasneje, ko smo že odrasli, pokopal rudniški jašek. Dobro da ga ni v tistih časih, ker ne vem, če bi si še upal Magi preigravati več kot pet sekund in tudi njegov mlađi bratić ne bi bil več tako nadut. ''Tata, tata!'', se je drl in pogledoval proti balkonu, če se mu je slabo godilo na dvorišču. Nikoli pa nisem videl njihovega fotra, da bi se stepel. Mogoče je bil samo nastopač, igralec, vendar tega nebi trdil.
Ko je prišla zima, smo se hodili sankati k Loški cerkvi ali na cesto, ki je mimo čistilnice vodila na Klek. Kdor ni imel sank mu jih je Crni priskrbel. Ta je znal ukrasti vse in to med inveturo. Ko mu je policija prišla na sled, je en teden hodil z njimi po gozdu in odkopaval ukradene stvari. Tako kot pri nogometu in rabutanju je bilo tudi s sanmi. Kdor je bil najboljši, najhitrejši je bil đek. Jaz nisem bil nikoli đek, pravtako kot tudi Ilič ni nikoli bil. Je pa slednji dobil od Crnita sani, direktno iz Centromerkurja. Ne bom pozabil prijatelja, ko se je spustil po bregu, njegovih ponošenih škornjev, starih hlač, odpete bunde, ki je plapolala v vetru in njegovega nasmeška. Ko je prišel domov z novimi sanmi, je njegov foter povzročil kaos, saj je vedel, da fant nima za burek, kaj šele za nov model Elanovih sank.
Njegov foter Ilija je bil majhen, debelušen mož z brki in plešo. Ko se je s Tomosovo štirico peljal po mestu, je za nas delovalo to smešno, za nekoga odraslega pa izzivanje usode. Včasih ni prestavil v drugo cel kilometer. Verjetno se mu je zdelo, ko je začutil veter v svojih redkih laseh, da gre prehitro. Lahko bi tudi vedel, da vino in kolo z motorjem ne gresta skupaj. Ko je prvič padel, sem ga srečal v hodniku hiše pred dvigalom. Bil je ves prašen, raztrgan, z nekaj praskami po rokah in nerazločno je momljal. Nekaj kot.''Nič povedat Srečku, mami...nič povedat...'' V drugo je bilo bolj pestro. Ko smo sedeli na klopi je Srečko pritekel ven.''Kam greš Ilič,'' je zavpil Uka. ''Nekdo je na glavni cesti padel z motorjem,'' je dejal. Seveda smo vsi stekli tja. Ilija je ležal sredi glavne lokalne ceste z razbitim čelom, motor je bil malo razbit, patike so ležale na drugi strani cestišča, stekenica z vinom pa je preživela. Crni se je smejal. Ta bi se smejal, če bi človek ležal tam mrtev. Ko je pritekla Srečkova mama, je govorila:''Bože, bože, Trečko odnesi mu patike, bože, bože!'' Crni se je še bolj začel smejati in mi z njim. Jebi ga, nič slabega nismo mislili, le tista otroška razigranost, ki išče zanimive stvari po okoliških vogalih je bila v nas.
Ko je Crni pred Prvim Majem nabavil sekire, smo se odravili v gozd na Klek, da posekamo nekaj dreves in si postavimo kres. Ker nas je nekdo, zase je pravil, da je gozdni čuvaj, pregnal, smo se odpravili na sosednji hrib na Špicberg, ki je danes naravni park. Sekali nismo nič, so pa fantje povzročili požar večjih razsežnosti, ki je za pol dneva zaposlil lokalne gasilce. Bežal sem kot vrag po bregu navzdol, še bolj kot takrat, ko smo mojo sošolko po pouku zalotili v gozdu z dosti starejšim tipom. Ga je fantu držala v roki in gonila kot za stavo. Ko nas je Ferdo, ta njen tip, opazil, smo tudi leteli navzdol. Čez korenine, luknje, grmovje, čez vse, hitro na dvorišče. Je frajer prišel za nami na naš yard, vendar se je tam Tine postavil nam v bran. Tisti dan in še marsikateri drugi, je bil Tine za nas, v naših očeh car.
To obdobje brezskrbnosti je trajalo do konca osnovne šole v letu sedeminosemdeset, ko so se ga fantje prvič pošteno napili, nato pa so začeli prihajati novi frendi, srednja šola, druge potrebe, kot je le sonce in kolo, za preganjanje dolgočasja, pijanke oz. žurke, spoznavanje materializma in ... mladost je odšla v kura... zgodovino.