Na dnu globokega jezera

Zasvojen sem. In to s pekočimi feferoni, po domače ljutiči. Kadar pomislim na njih, se mi v ustih prične nabirati slina kot za stavo in zadnjič sem od očeta dobil zelo okusne. Čutil si njihov kiselkast okus, vmes čakal na prihod pekočega, ki je bilo močno a znosno in navkljub kasnejšim pekočim posledicam, o katerih govorijo že madžarski reki, sem jih grizljal pri vsakem obedu. In ko takole hodim z ognjem v ustih po stanovanju in če zraven hipotetično dodam, da sploh ne vem kaj se medijskega dogaja po moji Sloveniji, stopim pred televizor. Tam pa horde ljudi, policajev, pločevine, prerivanje, vmes vzkliki o ciganih, ne pustimo, ne damo, ven z njimi in kaj vem kaj še. Ob takem pomisliš na vsaj dvajset črnih in kosmatih in vsaj dva metra velikih ciganov, ki z nožem med zobmi in z revolverjem v roki pustošijo po deželi, plenijo, požigajo, vmes onečaščujejo naše ženske in se po opravljenem na vrhu hriba smejejo v brk našim organom pregona in ljudstvu tam spodaj. Kot tisti pojoči pirati iz reklame, ko sunejo škatlo gorenjke. Že naslednji kader pa pokaže staro, sivo mamko s cigareto v roki, ki pije kavo, vmes miri razigrano otročad, dve najstniški osebi, verjetno njena sinova, zadaj kadita in kot sem kasneje slišal sta na metadonski terapiji katera ti vzbudi željo po cigaretnem dimu, še eden starejši pa stoji drugje in pred kamero razlaga, ne vem kaj, nekaj o svojih pravicah, . ''Judo plesalec'' izrečem, saj sem z vizualno podobno žensko na Krku v ateljeju njenega moža pil kavo, z njo debatiral o politiki in o življenju kot s starim prijateljem.''Reci kako je u Sloveniji, što radiš, kako to, kako ono...'' , vse jo je zanimal in prijetno se je bilo zadržati tiste pol urice v hladu kamnite hiše, katere stene so polne izdelkov 'njenog starog'. ''On radi, a ja motrim na njega, ko sokol'', je rekla. Ne vem kaj je tu narobe, prav godi mi, ko s fotoaparatom pohajkujem naokoli, vmes pa srečujem domačine s katerimi vedno navežem besedo. Lepo juto, dobra svetloba, za seboj imaš narejenih nekaj super posnetkov, vmes srečaš moža s katerim spregovoriš nekaj domovinskih, da te že naslednji trenutek povabi na dva deci rdečega in malo narezka. To je to, take stvari mi napolnijo dan in tudi vseeno mi je, če bi kdaj s ciganko pil kavo in z njo kramljal, kar še nisem, tako kot z Bosancem v njegovih bosanskih hribih nisem pil kave, kot tudi s Hindujcem, Židom, Tibetancem in z marsikom drugim nisem počel tega, kar mi je žal, a tudi to še kdaj pride. O prikazanemu na televiziji pa tako. Kaj so pa cigani krivi, če jih nihče ni kontroliral pri gradnji njihovih hiš, če jim nihče ni dopovedal in pokazal kako se vključuje v okolje, da je potrebno otroke umiti in poslati v šolo, če hočejo dobiti socialno podporo in tako naprej. Kaj so delale vse tiste socialne delavke ali inšpektorji, kaj je delala policija, da ni bilo nobenega reda ali si niso upali v njihove vasi in nabrcati v riti nekaj prekrškarjev. V mojo vas vem, da si upajo priti in tudi po žepu bi me brez strahu udarili, saj vedo, da bom tako dal mir. Ernest Hemingway je nekoč zapisal, da bi vsak človek ubijal, če bi vedel, da lahko ubija brez kazni in očitkov. Kaj pa mislijo, vsak bi ga sral naokoli, vsak bi delal po svoje, če ne bi bilo kontrole. Me pa te stvari tudi ne motijo tako močno, saj se da vsaka stvar, ki se v praksi pokaže za zgrešeno, urediti. Bolj me moti tisti vik in krik prestrašenih vaških stražarjev in njihov izbruh prikritih rasističnih teženj. Vem, da marsikdo od teh vaščanov nebi šel zraven, a kaj, ko je horda čedalje večja sam pa je tam nekje v otroštvu zavrl razvijajočo se etiko v sebi in si sedaj ne upa drugega kot iti vštric. V tisti vasi bo edino na strani horde varen, pa ne da bi ga cigani pobili do smrti, temveč sami vaščani. Da ti ljudje s tistim Jelinčičem na čelu meni delajo sramoto, kot da sem tudi jaz eden tistih, ki se boji štirih ciganov in kot da sem tudi sam neki rasist, ki bi pognal vse čez mejo kar je dvakrat žgano, vse zaradi nekaj pokradenih krompirjev in nekaj razbitih glav v vaških gostilnah. Tak strah in neetiko človeka je na plano zbezljala že druga svetovna vojna, ko so se določeni odločili iti pod okrilje močnega in nepremagljivega nemškega vojnega stroja, z mislijo, da bodo tam, če ne drugega, vsaj preživeli. Kaj pa partizan? Kaj pa je njega gnalo, da je šel v gozd ne vedoč ali bo dočakal jutri ali ne? Radoveden sem kaj bi porekli na to Kosovel ali Prešeren, Cankar ali Kette, Murn, Trubar in ostali, a je to nemogoče, so se pa zato oglasili drugi, ki so te velike brali, v otroštvu pri stari mami na vasi bosi po gnoju tacali, se ciganam na vozu smejali, z vrstniki pred blokom žogo delili in ne glede na pripadnost frenda z njim o puncah govorili. Takšni ljudje imamo zabrisano mejo o superiornosti, nadvladi nad nekom, ki je recimo preveč kosmat, ne zgražamo se, če pred nami na tržnici ženska vsa zavita v ruto kupuje jabolka, če ti v McDonaldsu študent iz Afrike pokaže, da je zraven njega prost sedež, kakor tudi ne vpijemo raus tujci, da bomo mi delali, za hrbtom na gradbišču ali smetišču pa ne vidiš nobenega Janeza pri delu. Tako kot smo imeli svobodo v mladosti, da smo lahko izvajali otroške interese, imamo radi svobodo tudi sedaj, da gremo s svojim zanimanjem naprej in sploh ne pomislimo, da bi nam služba, davki, policija, Bosanci, drago kurilno olje, teroristi, lokalni pretepači, skinheadi, jehove priče, zavarovalniški agentje, slinavka in parkljevka, mehiške telenovele in še kdo, kakorkoli bili sposobni to svobodo omejiti ali vzeti. Nemogoče, to so zadeve, ki so v luči svobodnega človeka rešljive in premajhne za spodjedanje njegovih stebrov. Edina nevarnost, da se omeji taka svoboda, ne pa tudi vzame, se je nazadnje v preteklosti pojavila v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Nesposobni politiki so mečkali, narod je zaradi strahu in nerazvitosti svojega jaza, začel kazati pripadnost norosti in vse skupaj so vlekli tako dolgo, dokler ni zagrmelo. Bili so močni, ponosni in poštimani, a kaj ko so pozabili na dejstvo, ki ga najdeš v reku in bi ti ga pri kavi verjetno svetovala vsaka starejša ciganka :''Ne diraj lava dok spava.''
Ko je fant stopil v domačo vaško hišo, je s pogledom ostro ošinil po prostoru in udaril po mizi, da je od žgancev umazana skleda zletela po tleh:''Mati, jaz grem v partizane!''

P.S.
V trgovini sem zadnjič dobil majhen kozarec ljutičev. Bili so tanki, temno zeleni, okus pa je bil bolj trpek in oljnat. Ko sem čakal na efekt, me je vrglo na rit. Kako, da ta majhna zelena stvar sploh lahko tako prekleto peče.