Jadran

Se mi zdi, da sem komaj domov prišel iz lanskega dopusta, že je bil nov pred vrati. Lansko leto smo res počivali. Prikolica, ležanje na plaži, roštiljada, ležerna vožnja s kolesom po kampu, kič stojnice, večerni odmev nekje igranega dvoakordnega napeva, to ti potegne vse breme iz telesa. Ampak dovolj, bilo je lepo, tudi letos, vendar dovolj. Deset dni polna kapa, če mi kdo plača še nadaljnih dvajset dni ne ostanem. Je že res, da moje delovno mesto še ni podvrženo nekemu diliriju za kapitalom in zato tudi nimam nekega nonstop telesnega ali miselnega napora, kako so to nekateri ubogi, ko morajo po štirinajst ur na dan misliti in nekaj ven spraviti, in verjetno to privede do tega, da mi večtedensko izležavanje ne godi. ''Ja pa mi smo po osem tednov tu doli, imamo čoln, gremo malo naokoli, na sosednje otoke in tako, se dogaja'', mi je v predverju tuš kabin govorila ženska porjavele kože, bosih nog, zraven čepe s kremo mazilila sina, tako da, hmm... no ja. V glavnem takoj sem pomislil, osem tednov, madonca, kaj pa imaš v kampu ali na drugem otoku drugega za početi kot ležati ali piti travarico v baru. Kaj je še večji pekel kot od dvanajste do četrte popoldan ležati na soncu? Samo še ležati od dvanajste do četrte popoldan na soncu poln travarice. Sam tega ne delam, sem pa videl druge. Po osmih tednih lagodja v kampu lahko ja človek doživi kolaps, sploh, če zraven opazuje način polzenja denarja iz žepa. Da bi že zdržal tako dolg termin, bi se moral doli ukvarjati s kakšnim bolj zahtevnim športom in zvečer za nameček še v vojaških hlačah in gojzerjih oditi na bljižni hrib in tam skopati luknjo za ležeči stav. Pa tudi z ekonomskega vidika glede dolžine bivanja, bi bilo potrebno kakšen dan za kosilo pojesti filano papriko, klobaso, đuveč, verjetno tudi ričet in rižoto, vse prinešeno od doma. Moram pa priznati, da imam nadvse rad pohajkovanja po starih mestnih jedrih. In še nekaj pogrešam iz tam doli. To imam v spominu in po duhu še iz otroštva. Nasadi fig in oliv, ozka prašna potka obdana s suho travo, kamenjem in kamnito ograjo, žgoče sonce, cvrket murnov, stara domačija v hladu dreves, pred njo pa mamca s pladnjem salame, sira, kruha in rdečega vina in prekleto nobene nove gradnje daleč na okrog.
So pa turisti, ki ducate tednov kampirajo na jadranu vseeno na boljšem kot tisti, ki imajo celoletno zakupnino prikolice v kakšnih slovenskih toplicah in nato večji del poletja ležerno uživajo v hotelskobazenskozrožicamiumetnoposajenim kompleksom. ''Ti so povečini že v penziji'', pravijo. Kaj potem si mislim, pri sedemdesetih se šele začne in ravno ti bi ga morali srati nekje v podsaharski Afriki ali piti pivo na La Rambli.
Ko je neka ženska vprašala očeta, kako se počuti sedaj kot penzionist, ji je dejal, da kot na ruski fronti. ''Kako to mislite Pavle'', je vprašala. ''Tja so šli, nazaj pa nobeden več'', ji je odvrnil.