Dom Svobode

Nekaj dni nazaj so Pankrti žgali v kultnem, res da majhnem, Domu Svobode v Revirjih. Sem bil tam? Ne. Ko mi je sodelavec tisto jutro ob kavi pravil dogodke, se še sedajle tolčem po glavi. Je pa tudi res, da sva imela ob tistem trenutku na delovnem mestu snežni metež, on ima mačka jaz pa ne. He, he. Samo bi raje ves povožen capal po snegu, če bi vedel, da bo v predverju, zunaj dvorane in pod odrom pestro. Tristo koncertov sem že objadral, te tipe pa izpustim. Cel teden sem govoril: ''V petek pa na Pankrte,'' zraven malo zapel, '' Metka se ne more več žogat,'' na koncu pa nič. Starejši sin še danes divja okrog vogalov s tem refrenom na ustih. ''Samo lepe stvari ga učiš,'' godrnja žena. Da pa ni bil petek dan za metek, je kriva teta sreda. Zvečer imamo v dvorani fuc, malo za rekreacijo in za znižanje LDL beljakovine, po fucu gremo pa v bife, da si malo zvišamo HDL beljakovino. Zvišal smo si jo do te mere, da ne bom imel zabitega ožilja vsaj dve leti. Ob štirih zjutraj sem prišel domov samo po malico in koj naprej na delo. Ko so maligani popustili, sem skozi vrata hodil po strani in v počepu tako velika je bila glava. Dva dni sem bil bolan in to je vzrok, da nisem bil na koncertu. Jebi ga, vem pa da Pero, vedno rad pride v naše loge. S Sokoli je bil tu na obisku in tudi z Vitezi obložene mize. Zdi se mi, da so to bili današnji BFM, ne bom pa trdil, je bilo petnajst let nazaj in ni bilo še takšnih zajebanih pravil, kot si jih danes izmišljuje ta unija in naši politični hlapci. To so bili dnevi, ko si s pivom v roki stal pod odrom, kadil čike v dvorani, jointe zunaj, ob dveh zjutraj še jointe notri, pivo je bilo še kar v roki in težko si je vse to zapomniti. Danes je pa vse zvodenelo. Varnostnikov je kot dreka in to samo mladi fantje, ki namesto, da vrtajo ponosu, dvigujejo zapornice, gledajo v monitorje, ti na vratih prepovedujejo izhod, kajenje, pitje, češ, da organizator tega ne dovoli, bi bilo bolje, da bi gradili cesto Brčko-Banoviči ali pa tu pri nas kako pripomogli h gospodarski rasti. No, če se vrnem h kultnem domu, Domu Svobode, ki ga evropska birokracija počasi ugonablja. Stavba je rumene barve in s severno stranjo leži takoj ob potoku, kjer se nad malimi lesenimi okni bohoti napis z njenim imenom. Na vzhodni strani so velika dvojna, masivna lesena vrata z okrasnimi okenci, ki te spustijo v predverje, kjer greš lahko levo po širokih kamnitih stopnicah na balkon in od tam gledaš na dvorano ali pa greš naravnost skozi velika nihajna vrata in prideš v avlo. Če si čez dan v avli, bodo lesena okna zaradi lege stavbe puščala svetlobo v prostor pod kotom, ta pa se bo zaradi tega najbolj odražala na tleh. Tako kot na stopnicah so tudi tu kamnita tla, ki jih je čas že čisto zgladil in odboj svetlobe to samo še bolj poudari. V času socializma je bila na koncu avle blagajna za prodajo kinematografskih kart in ni ga bilo lepšega, da sem kot mulo po koncu Bruce Leeja gledal bosance kako se mlatijo vse do, kaj naj rečem drugega, bosanskega doma. Vhod na balkon je eden v dvorano pa sta dva. Vse troje belih vrat je na notranji strani obdano s peno in prevlečeno z zelenim žametom, dodatno pa se vhodi zastro z debelimi zavesami. Tla v dvorani so lesena in tudi oder, ki je gledališke nravi je lesen in za en meter dvignjen od parterja. Na vsaki strani odra visi debel, rdeč žameten zastor in če ga poduhaš, se vrneš v osemdeseta, sigurno. Ko je notri koncert, da vse to skupaj, z bendom seveda, nekega duha, plus, da ne pozabim omeniti šanka v avli. Brez tega in brez znanih fac iste generacije ni nič. Vse to je v petek znova oživelo, mene pa ni bilo zraven. Kako bi rekli buldožerji;'' Jebo mu ja mater!''