Marsikaj, vendar zmerno

Če bi hotel opisati kaj je zame preživeti pester dan, bi lahko naštel več stvari, vendar mi je bolj pomembno, da vse kar počnem, počnem zmerno. Rad kolesarim, vendar, da bi se s kolesom gonil vsak dan kot pokojni Pantani, bi kmalu poslal vse skupaj v pizdo materno. V bistvu sploh do te stopnje nebi mogel priti, ker si moraš tako rutino privzgojiti že v otroštvu. Tudi po tujih pokrajinah se rad potepam, a da bi me poslali za dve leti v Bangladeš jih pošljem po dveh mesecih v pičko materino. Ko bi začutil potrebo po svoji zemlji, bi šel domov. Kaj pa je sploh drugega domovina, kot tisti vogali, ko si kot mulec pohajkoval okoli njih? Imam prijatelja, ki je v Sibiriji našel zaposlitev in nato še ljubezen in mi je ob prvem obisku doma pripovedoval zgodbe sibirskega življenja. Noro. Kakšen teden ali dva bi ostal tam zavoljo fotografije, nato pa če ni drugega, tudi z vagonom za živino, takoj nazaj na svojo grudo. Da bi sedaj govoril, da počnem kakšne zanimive, ekstremne, nenavadne stvari, kot ji počnejo nekateri drugi in o tem nato v elitnem baru s skenderbegom v roki na široko razpravljajo, bi mlatil prazno slamo, pač, počnem običajne zadeve kot večina ljudi vendar zmerno. Seveda grem v gostilno na pivo in na čik, saj, a je moški sploh dedec, če tega ne počne in ne da za rundo. V užitek mi je prižgati ob pivu cigareto ali dve, tisti, ki pa skadijo tri škatle na dan so pa tako ali tako norci. Nezmerneži katerih dejanja začno človeka dolgočasiti. Tudi na gobec rad udarim, če me kdo v gostilni za vrat grabi, in ali je še kaj bolj adrenalinskega kot to, da se petintrideset let star človek ob enajstih zvečer pred lokalom še z nekom valja po tleh? Za odkrušene zobe pa ženi doma govorim, da je pač to od fuca. Spoštujem tistega, ki te udari v brado in s tem zbije na tla, vendar te potem tudi pusti na miru, zmerno a ne, ne pa da še s kolenom, skoči na tvojo glavo. To je za idiote. Tudi, ko grem s prijateljem streljati z ročnim orožjem, vsak izprazne dva saržeja nato pa domov. Prvič zato, ker streljava na črno in ni pametno to početi dalj časa zaradi organov, je pa adrenalinsko, drugič pa zato, ker te roka ne uboga več in je težko zadeti na dvajset metrov pločevinko. Prekleto težko. Kakšni slabi dve desetletji nazaj, ko se je taisti prijatelj bavil s švercom in je imel v prtlajažniku tri avtomatske puške SAR-8o, medtem jih je naša vojska komaj dobavljala in na žametnih vzglavnikih kazala naokrog, sva tudi vsak le po pet nabojev izstrelila in brž odšla, saj je odmevalo po celi kotlini. Če nebi bila takrat zmerna, bi naju zasačili in na policiji zvezali za noge in obrnili z glavo navzdol. Je pa res, da ko sem se pred dvanajstimi leti naučil bordati, sem drugo leto pozabil na zmernost in se na vso silo pognal po bregu navzdol. Nekje na sredini sem padel in si zlomil ključnico. Bilo je sredi tedna, oblačno in rahlo je snežilo, tako, da ni bilo nikogar na tisti strmini in ni mi preostalo drugega kot to, da grem peš po hribu do prvega zaposlenega na tem smučišču. Bolelo je kot marija, a ko sem gledal dokumentarec o treh alpinistih kako se je tretji z zlomljeno nogo plazil tri dni do prvih dveh, sem samo zmajeval z glavo. Ti vsi po vrsti niso normalni. Tudi za volanom spoštujem pravila, saj ali je možno scati proti vetru. S tem hočem reči, da pri zmerni vožnji ni potrebno panično gledati za policisti, poslušati radia kje so radarske kontrole in imeti na vzratnem ogledalu obešenega CD-RW-ja. Fizika vožnje skozi ovinek je prav tako preprosta, ko je sila, ki te vleče ven iz ride večja kot je masa tvojega avtomobila, greš žvižgat rakom. Mnogi vozniki z oznakami na tablicah Kratki Kurci ali CEpci, bi radi te zakonitosti izpodbijali, zato na magistralni cesti najraje vozim za tovornjaki. Še ni bilo voznika, ki me je prehitel, da mu pri naslednjem semaforiziranem križišču nisem stal za ritjo in grem se stavit, da bi takšen tip na raly dirki storil le jack shit. Nekoč sem Ruglja, mimogrede počivaj v miru, poslušal, da sam ne spije niti kapljice alkohola in da obsoja vsakršno pitje alkohola, vendar do studia se je pa le pripeljal z avtomobilom. Kako malo je potrebno, da iz enega kozarca na dan postane cel sod vina, vendar je prav tako malo potrebno, da avto v rokah nekoga postane smrtonosno orožje, le če taka oseba ni pri pravi. Zato ne gre obsojati tistih, ki zvrnejo deci rdečega na dan, saj morajo imeti prav tako razum za vino kot za volan. Se pravi tudi v teh dveh pogledih zmerno, a ne. Najboljša Rugljova izjava je tista o samskih ženska s psom. ''Te si češpljo zvečer namažejo z medom, da pes nato to liže'', je govoril. He, he... No, če se vrnemo k zmernosti. Poznam ljudi, ki bi na vsak način radi bili pomembni samo, da bi se v družbi govorilo o njih. Taki si sposodijo denar, se oblečejo v elegantno obleko in na veliko tisto sposojeno zapravljajo v večernem klubu, čeprav so revni kot cerkvene miši. Ko odprejo svoje podjetje, kjer sposojajo delovno silo drugim, drugega tako ne znajo, se na vrat na nos zakreditirajo in vzamejo avto za osemdeset jurjev, ojrov seveda, samo, da jih gledajo. Na nogah pa bela strgana nogavica z umazanim podplatom. Za takšne sta Akrapovič in Pečarič, čeprav mojstra svojega posla, prava zmerneža. Nekoč sem vprašal diplomiranega filozofa, če je bog vsemogočen.''Da'', je odvrnil. ''Če je ali lahko potem ustvari skalo, ki je tudi sam ne bo mogel premakniti'', ga zopet vprašam. ''Da'', odvrne. ''In če ne more premakniti ene skalce ali je potem še vsemogočen?'' !!??!! Ostal je tiho, le čez čas mi je odvrnil, da v metafiziki ali čem že ne gre tako kot si mi mislimo. Hočem reči, da so nekateri že tako obsedeni z bojaznijo, da če se ne bodo pomolili na vsakem vogalu, če se v cerkvi vsak drugi dan ne bodo drli na vse pretege in obvezno volili rimokatoliške špic parkeljne, da se jim bo sigurno zgodilo kaj slabega. To je med ljudi spuščena epidemija s strani faroži, ki na ta način odlično služi in kapital vlaga v delnice in materialne dobrine. Nekoga, ki doma v miru kdaj pa kdaj sam pri sebi pomoli in prosi boga v sebi ne pa nad sabo, da naj mu da sposobnost in moč, da svojo družino pripelje do razumnih dejanj, takšnega nisem nikoli obsojal, le občudoval. Zmerno, a ne.