Kalitev

Najbolj interesantne so mi majhne stvari, ki povzročijo proces večjih. Hočem reči tista meja, ko se eno stanje sprevrže v drugo in nato obratno. Kako dolgo drži spodnja šibkejša plast snega zgornjo, dokler se ne sproži plaz? Šestnajst tisoč ton pomrznjenega snega se nabere na plasti mehkejšega snega, a ga ta plast še drži. Nato sedemnajst, osemnajst tisoč ton, vendar je še vse v redu. Potem prideš do neke meje, kjer je potrebno samo še kilogram snega in vse skupaj zgrmi v dolino. Tako kot se je vse začelo, se tudi konča pri zadnjem dekagramu v dolino zgrmečega snega. Za enak primer lahko povzamem slabo zastavljeno akumulacijsko jezero. Do neke mere brana drži narasle vode, vendar bo pri določeni meji jez popustil in masa vode bo sproščena iz uzd. In to mejo lahko prekorači izpraznjena steklenica vode v jezero. Ko se bo zadnji deciliter vode izlilo iz jeza se tudi to konča, prej pa ne. Tudi pri pojavu strele je zanimivo, da jo povzroči dovolj velik naboj med oblakom in zemljo. Ko pozitivnih in negativnih elektronov med nebom in zemljo še ni dovolj, tudi do pojava razelektritve še ne pride. Enkrat pa je zaradi zadnje čajne žlice elektronov naboj oz. naelektrenje dovolj veliko, da se to sprosti v obliki strele. Miljon voltov se sprosti in tudi konča, ko steče zadnji elektronček v tem procesu proti zemlji. Tudi pri skodelici kave bo na koncu potrebna samo kapljica, da se nekaj tekočine prelije čez rob. Interesantno mi je tudi, ko ena malenkost povzroči okvaro, da zaradi nje celoten, večji sklop ne funkcionira. In v obratni smeri, ko mojster popravi tisto majhno okvaro in celotna stvar nato deluje. Lahko tudi rečemo, da je zaradi malenkosti šel cel stroj k vragu in je nepopravljiv, a začelo se je pri tisti okvarici. En oksidiran pol na zaganjaču in cel sklop v avtomobilu preneha funkcionirati, dokler serviser ne vzame v roke brusilni papir, podrgne in glej ga zlomka avto vžge. Za primer vzemimo še ta zadnji vesoljski raketoplan, ki je po vrnitvi v atmosfero zgorel. Ne vem koliko poletov so opravili na enak način, a enkrat je kos pene, ki obdaja rezervoar priletel pod takim kotom v del toplotnega ščita, da je bilo to pri vrnitvi v atmosfero usodno. Za vzlet concorda je bil pa usoden kos pločevine na stezi. Če vzamemo širino steze in širino kolesa, ki je povozilo tisti pleh in ga vrglo v krilo polno goriva, da je ravno tisti kos na poti kolesa ležal. Lahko pa je bil tam že dolgo in je mimo njega zvozilo na tisoče letal, a nekdo je enkrat naletel nanj. ''Usoda,'' bi rekli najbolj glasni iz kakšne farovži. In tudi za usodo pravijo, da nam je položena v zibelko, da nam je že na začetku vse začrtano kako bomo končali. Seveda to ni res, saj si svojo pot krojimo sproti, sami, samo, da tega ne vemo, veliko pa je odvisno tudi od tega kako so nas vzgojili, kakšen karakter imamo, konstitucijo telesa, kakšen odnos do stvari in do okolice smo povzeli. A ker je konec vsem enak, za nekoga prej, za nekoga kasneje, eden konča na tak način, drugi na drugačen način, lahko za vsakogar res rečemo:''Ja, tako mu je bilo usojeno.'' Tu pride do izraza slišni pomen te besede, ne pa da ta pomen enačimo z nečim kar je za nekoga že na začetku določeno. Poznam ljudi, ki so preživeli drugo svetovno vojno, še danes živijo in zraven še kadijo, nekdo drug pa je po prvem strelu padel med bitko in nekdo tretji, ki se je rodil po vojni, skadil dva cigareta in dobil pljučnega raka. Najlažje je na koncu res reči, taka je njihova usoda, samo ni jim pa bila ta usoda položena v zibelko, ker bi potem lahko nekdo poplesaval kan-kan med bitko in bi preživel, nekdo drug bi kadil pet cigaretov naenkrat in vsak dan mrtvo pijan divjal z avtom in mu zopet ne bi bilo nič, tretji pa bi celo življenje preležal v postelji, na koncu pa bi ga ubila viseča slika na steni, zato je bolje za človekov konec reči:'' Tako so se kalili.'' Tako kot se otrok ne razvije v moža samo na podlagi genov ampak je tu odločilno tudi okolje s številnimi dejavniki. Tako kot nekdo naredi in preživi salto s kolesom, ker je prej seveda pet let treniral, sam pa če se spravim to početi, bom pristal na hrbtu in koj za tem v bolnišnici. A lahko potem za kolesarja rečem, da mu je bilo to salto pač usojeno, da ga je uspešno opravil, meni pa pač ni bilo usojeno? Besedo kaljenje bi namesto besede usode lahko uporabljali v različnih in ne nenavadnih okoliščinah. Avstrijska vasica Galtur je sprejela na miljone turistov v zimski sezoni in nič, enkrat pa je plaz pokončal ravno tistih trideset turistov, ki so tam počitnikovali. Ravno tistih trideset med vsemi stotisočmi obiskovalci v preteklih letih. Tako jim je bilo usojeno, bi mamce iz fare dejale. Že res, kot sem že prej omenil, nam sam pomen besede tako pove, vendar je potrebno upoštevati naslednje: - Bili so v takšnem okolju kjer je možnost ena proti deset, da te zasuje plaz, na Dunaju je takšna možnost ena proti sto miljonov. - Če se že vsuje plaz v turističnem središču, pač nekdo mora biti v tistem trenutku tam, jaz on ali nekdo drug. - Lahko si po naravi jebač in ti je ravno v tistem trenutku neka Avstrijka pomigala z rito in te peljala v betonsko klet svojega očeta in si preživel, nekdo drug pa je takrat pil kuhano vino z domačinom na prostem. Kot pravim, iz tisoč stvari je sestavljena ta usoda bolje rečeno to kaljenje. Tudi če si v Avstraliji ali Teksasu je ena proti tri, da te piči kača, v kakšnem dvigalu nobles hotela te pa ravno ne bo pičila. Ravno tej slednji omenjeni zadevi, če te piči kača z imenom Tri korake v dvigalu nobles hotela, lahko rečemo da je to nenavadna okoliščina in bi lahko dejali ''Da, to pa je bilo človeku usojeno in položeno v zibelko.'' Tu je treba upoštevati, da kača pride v dvigalo po naravni poti, ne pa da jo nek psiho tja postavi. Da se ti na nekem mestu zgodi reč, ki je nenavadna in nemogoča za tisto okolje, takrat bi se tudi sam strinjal z življensko potjo začrtano že v zibki. Naprimer, da te pred pravno fakulteto amazonski indijanec s strupeno puščico v rit zadane ali da te sredi puščave Kalahari, mladi ljubljanski buržuj z očetovim trideset milijonov vrednim mercedesom zbije. Če pa potuješ z letalom na drugo celino in le to pade dol, je pa to že druga stvar. Vendar se najlepše sliši, da je tem potnikom bilo tako usojeno, ne pa da so svoje kaljenje dali za določen čas nekomu drugemu v roke, te ja še zaprejo, da bi okoli take čvekal. In kaj hočem z vsem tem reči. Da živimo v realnem svetu kjer prevladujejo fizikalne količine od širine, višine, dolžine, časa, hitrosti, mase, da so pojmi užitkov, zabave, dolgcajta, kaj je boljše in kaj slabše, da je vse to relativno, da če bomo zjebali pragozd bomo s tem na koncu sami zjebani in ne, ni nam bilo to usojeno, da če že gremo čez cestišče, je bolje biti malo bolj pazljivi ne pa da še takrat, gledamo nazaj in žvižgamo za ženskimi krili, da bog obstaja le v glavah ljudi in ne nad nami in da tam zunaj obstaja samo zakon fizike in to, to pa je začrtano od začetka do konca, in nato ponovno. Kot iskrica iz svečke, ki vžge gorivo v bloku motorja in potisne bat navzdol. Točno po začrtani poti z nekim namenom in že določenim koncem. A ni to lepo. V vsem vesolju vse poteka po nekih zakonih mi se pa vmes med začetkom in koncem lahko vsaj kalimo.