Kavica in kapuccino

Spomnim se prvega dne službe v mojem življenju. To je bilo petega novembra leta devetdeset. Noč pred začetkom nastopa na delovnem mestu nisem spal nič, celo noč sem se kolebal sem in tja po postelji, se ves moker vsake pol ure zbujal in trzal z nogami kot takrat, ko te zgrabi krč. Zjutraj ob šestih, v megli in z baterijo v roki, sem nekako pristopil do delodajalcev, kjer so me delegirali na staro deponijo, na sam začetek sistema za proizvodnjo električne energije. Tiste dni nazaj so bile v naših krajih stoletne vode, kar je bilo nato leta štiriindevetdeset pa še ta poplava ni bila nič. Sava je zalila vse in dežurni v stikališču, ki je imel še dva tri tedne do pokojnine je gledal skozi okno v strugo reke in mi govoril:''To je bila povodenj, čista povodenj, ne moreš verjeti kaj vse se je dogajalo!'' Na prvi delovni dan sem bil obut v ribiške škornje in poslan v savsko črpališče pomagati vleči ven motorje potopnih črpalk. Za osemnajstletnega mulca na roke vleči ven trideset kilovatne motorje še z enim sodelavcem, po ozkem, strmem, blatnem stopnišču, res ni bila šala. Takoj prvi dan sem si rekel: Ti boš ja križ pustil tu.''

Deponija premoga se je dvigala strmo v hrib. Sam energent je gorel kot za šalo in v zraku je bilo vsak trenutek žvepla kot v kraterju prebujajočega se vulkana. Plug, ki je vlekel premog navzdol do transportnega traku je v hribu puščal globoke brazde. Na vsaki strani pet, šest metrov visoke zaplate ti pa vmes. Pogledati si moral strmo navzgor, da si videl tisti napis-Naj živi bratstvo in enotnost narodov Jugoslavije. Jeklena vrv, ki je s pomočjo motorjev in strojnika škraperja vlekla plug gor in dol se je trgala redno, kot, da bi ji to naročal kakšen star pripadnik SKPJ-a. Vleči takšno vrv v hrib in potem navzdol je bilo za štiri ljudi preklet napor, a je šlo, za nameček pa se je še od katerih zaplat odtrgalo, ne vem, petindvajset kubičnih metrov materiala in prekrilo tisti tono težak plug kot za šalo. Ko se je to meni prvič zgodilo, je sodelavec rekel: ''Ja odkopati ga bo treba!'' Jaz kot začetnik sem si mislil, ti se kar delaj norca iz novinca. Pa se ni. Še kako lepo smo kopali, pol službe, kot kure po gnoju.

Ko je župca oz. vodja izmene dobil ukaz naj v koridorju dolgem dvesto in širokem deset metrov odpre čim več pregrad za dobavo energenta, je vestno ubogal to povelje. ''Vse odpret'', je izrekel. ''Mojster'' je dejal kdo od izkušenih fantov tam na deponiji, '' saj je res, da je na površini videti suho in da je dober premog, samo zdi se nam, da je na zadnji pregradi spodaj voda in to prekleto veliko vode. ''Vse odpret!'' Je zopet dejal. Glasno, ostro in ukazovalno. ''Dobro, odprimo vse'', so dejali ostali. Ko se je odprla zadnja pregrada, to ni bila ena kad vode, sila tistih dvesto, tristo kubičnih metrov blata je dvignila pregrado kvišku kot jaz novorojenčka in zalilo je vse kar se je zaliti dalo. Spomnim se kako je sodelavec na rami nosil moža v uglajeni obleki do separacije kjer je imel ta svoj avto. Slišal si samo:'' Joj moj Mercedes, joj moj Mercedes!'' Kaj si moreš ampak odprli smo čim več pregrad, na tiste ribiške škornje sem se pa tako ali tako že navadil.

Včasih je bilo tako, da za transportne trakove, ki potujejo po zato narejenem koridorju ni bilo nobenih zaščitnih naprav. Ni bilo zaščite presipa, ne zdrsa, ne zamika, ne števila vrtljajev, edino vrv za izklop v sili je bila tam. In če si kdaj v nočni izmeni, po višji volji ne po svoji seveda, zaprl oči, obenem pa se ti je zabil presip, bognasvarji, si bil v nekaj sekundah v krtovi deželi. Marsikdo je v jutranjih urah po telefonu klical iz tiste majhne prašne kamrice:''Pomagajte za božjo voljo, naj me kdo pride odkopati!'' In ko sva nekega jutra z Boriškom prišla v službo, v prvem trenutku nisva vedela ali se je utrgal plaz sosednjega hriba čez triindvajset-štiriindvajset koridor ali je prišel ukaz od zgoraj, da naj se zasuje vse kar se zasuti da ali gre za sabotažo ali kaj. Še danes bi voznik kombiniranega stroja vedel, da ga čaka težko delo, takrat pa... Kaj si hočeš, vzela sva vsak svojo lopato, se spogledala, Bura je prižgal cigareto, pljunil na tla, in... hojla v gore.

Kaj vse se je dogajalo tiste dni okoli mlinov, okoli kotla, pod silosom, v strojnici, ne vem, sigurno pa čisto nič drugače. Zato, če nekdo od sodelavcev pošilja ljudi na kavico ali kapuccino, ker pač vsi vsega ne vemo in vsem ni jasno kot beli dan kaj vse se dogaja v posameznih sektorjih, naj le te povabi poimensko, ker meni, v tem prahu in z žveplom v ustih prija le pivo.