Tistih nekaj ojrov

Nekaj dni nazaj sem se z družino odpravil na viteške igre, ki so se odvijale na gradu Bogenšperk. Po radiju so igre oglaševali na vse pretege in žena bi me dala iz kože, če bi zavrnil izlet. Po prihodu na vrh, nam je redarska služba takoj pokazala na prosto parkirno mesto. Super, sem pomislil, tole se pa že na začetku odvija kot po maslu. Pri izstopu iz avta je prevladal moj črno- cinični humor: ''Kje je kakšen vitez, da mu prisolim eno za vuho!'' Kaj si morem, naj žena gleda grdo, če se pa otroci tako sladko smejejo. Vse lepo in prav, do prve kvazi stojnice. Starejši sin je vzel penasto lutko in jo dal mlajšemu v roke. Mali tako lepo objema plišaste igrače, da mu iz navade vsako kupiš. Bo že žena to kupila, sem si dejal v mislih, obenem pa začel ogledovati pri naslednji kvazi stojnici ivernate ščite in meče z zelo slabo lesno gostoto. S kotičkom očesa sem opazil, da je žena vzela sinu lutko in jo posadila nazaj na mizo. Mali pa v jok. ''A mu ne moreš kupit penaste igrače, da bo mir.'' Seveda bi tu psihologi takoj nasprotovali mojemu mišljenju, a kaj hočem. ''Ti mu jo kupi za petindvajset ojrov,'' je dejala. ??!!. V mislih sem slovenski izgovor števila takoj prevedel v nemški izgovor, upajoč, da se bo slišalo kaj ceneje. Funfund-zwanzig! Madona, to je ja celo bogatstvo! Kaj pa tistile ivernati ščit, vprašam izdelovalca ivernatih ščitov? Deset. Prevod v mislih, zehn. Kaj pa meč s slabo lesno gostoto vprašam izdelovalca mečev s slabo lesno gostoto? Deset. Prevod v mislih, zehn. Pet minut sem bil na viteških igrah, z moralo pa že čisto na tleh. Pa tako lepo se je vse začelo s parkirnim mestom. Funfund-vierzig ojrov bi lahko zapravili v minuti, siti in odžejani pa še nismo bili. Večjemu pobču sem kasneje kupil meč in ščit, katera sva po prihodu domov takoj pritrdila na steno njegove sobe, da jih ja med igro nebi raztreščil na sosedovi kamniti ograji. Ko smo obhodili pet stojnic me noge še niso bolele, tako kot so me takrat na Oktoberfestu, zato sem imel še moči, da se spustim po klančku navzdol na prizorišče iger. Ljudi je bilo veliko. Sedeli so na klopcah in redkokateri so žulili pivo. Desno pod drevoredom je nekdo vrgel na plinski žar kar štiri čevapčiče, za okroglim lesenim šankom okrašenim z reklamami Laškega piva pa je ležalo nekaj platojev sole in prej imenovanega hmeljnega zvarka. Na levi strani ob gozdu pa se je odvijal turnir. Proga je bila obdana s plastičnim trakom in ker nisem imel s seboj očal nisem videl ali na njemu piše stop policija, v glavnem, služil je varovanju, da kdo od obiskovalcev nebi prišel pod konjska kopita. Vse kar je spominjalo na srednji vek je bilo nekaj tistih jahačev in nekaj sprehajajočih mandeljcev, oblečenih v imitacije oblačil in pokrival iz starih časov. Tu pa tam se je našel še kakšen v redarskih oblačilih, ki si je v stilu poveznil na glavo imitacijo pokrivala iz srednjega veka, ostalo pa, saj pravim, je vse spominjalo na gasilski žur brez glasbenega odra in brez narodnozabavnih izvajalcev. Nič nimam proti, vsakemu svoje in tudi vem, da kamorkoli sem že prišel ni bilo nikoli nič zastonj, vendar imam rad, da so ljudje, ki so zaposleni na prireditvah, restavracijah, lokalih bilo kje, tam zaradi mene kot osebe in ne zaradi tistih nekaj ojrov v mojem žepu. Le tako si neka prireditev ali gostilna prisluži renome kamor se ljudje radi vračajo. Ko sem potiskal voziček v hrib čez korenine in nato po pesku nazaj proti avtomobilu, bi se najraje obrnil in zavpil :''Kje je kakšen vitez mat' marija, da mu prisolim eno za vuho!''
Teden pred tem dogodkom smo bili na noči pred nočjo in na sami noči. S tem mislim na Zagorsko noč seveda in kot ljubitelj Miles Davisa, samo omenim ga, že se mi orosijo oči, nisem imel nič proti Pop Designu in Fafki Lendero, saj nas je neka kelnarica tako lepo obletavala in prinašala svinjske kareje, čevapčiče, ražnjiče vse pečeno na oglju in pivo po takšnih zmernih cenah, da je bila ta ženska tam zaradi nas in ne zaradi tistih nekaj ojrov v mojem žepu. Bravo Zagorjani.
P.S.
Ko sem bil v Španiji na viteškem večeru, eh pa kaj bi vse razlagal.