Joharjevo okno

Človek se mora rekreirati, je dobro za telo in še stresa se znebiš. Zato hodim v zimskem času igrati fuc'. Moram reči, da se s fanti tako zgaramo, da ni za nikamor, kar je v redu, saj drugi dan vsaj veš zakaj te vse boli. Drugače sem amaterski igralec , kar ne pomeni, da odlično igram v kakšnih nižjih ligah ampak sem samo amaterski igralec, imam pa eno preprosto logiko, da moraš veliko teči, če hočeš doseči en majhen uspeh, na primer, da nasprotniku izbiješ žogo v avt. In tudi nobenega taktiziranja si ne morem privoščiti med šprintom čez celo dvorano, pomembno mi je, da se komu odkrijem za podajo, da mi uspe, pri ocenitvi razdalje, soigralcu naprej podati žogo in v kontra napadu pokriti enega od nasprotnikov, da ne skače sam okoli našega gola. To je to, po eni uri igranja sem čist izžet. Ni se mi pa še zgodilo, tako kot se mi je na zadnji rekreaciji, ko se je pojavil tip, ki je ves čas stoječ pri miru zadrževal žogo, nas z gromkim glasom kot neki izkušeni trener pošiljal stati pred nasprotnikov gol, češ, bom že jaz s svojim natančnim strelom z velike razdalje dajal žoge na vaše glave, v obrambi si po njegovem moral biti ves čas pri miru , ob nasprotnikovem zadetku, si bil pa logično, ti kriv. To je počel celih dvajset minut, dokler mi ni počil film. ''Jaz veliko zahtevam'', se je izgovarjal. ''Pa kako lahko rečeš, da ti veliko zahtevaš, to lahko govori nekdo zaradi katerega se bom po kolenih odplazil iz dvorane zaradi izmučenosti, kretenu jedni!'' Nekateri bi radi z malo truda dobili čim več in to je že nekak vsesplošen pojav v tej državi. Nič vložiti in čimveč potegniti, pa če gre cela fabrika k hudiču. Po možnosti taki tipi po deset letnem še nedokončanem izrednem visokošolskem študiju razmišljajo celo o vpisu na magisterij in vmes zaplavajo v politične vode, saj, če tako pametno razmišljajo, zakaj pa nebi še kako pripomogli na svetniškem ali kateremu drugemu stolu v dobrobit mesta. Sebe smatrajo z neobhodnim pri izvajanju določenih del, in tudi zasluge starih mojstrov radi položijo na svoja pleča. Taki nimajo cmoka v grlu, ko nekaj zajebejo in jih niti ne zanima, kako se to potem popravi, pomembno bo samo na raportu govoriti velike besede, se nekako izmazati iz zagate in naprej hoditi s pokončno glavo, navkljub temu, da vsi vse vedo. Sam nisem noben mojster, bom pa prekleto rad sprejel od nekoga znanje, ne od nekoga od vsakega, če mi bo le to služilo v življenju. In potem bom človeka tudi spoštoval, ne pa čez nekaj let bahavo nad njim ždel. Intrige določenih ljudi se izvajajo ne samo v moji okolici ampak vsepovsod, več kot je denarja v igri in manj kot je dela, bolj ti bodo po glavi srali. Zato mi je šlo pa na jetra, ko sem hotel ves nakopičeni stres z rekreiranjem spravit iz telesa in se ti še tam pojavi en sralec. '' Ti, prijatelj glasbe, me nič ne briga kakšne stresaš v političnih vodah in kaj nasploh si, tu boš moral poprijeti za delo in vse dati od sebe, saj nasprotnik ni s hruške padel. Ker mene lahko vodi, s tem, da bom tiho, samo nekdo, ki je zmožen in ki tudi pokaže, kaj se pravi nekaj narediti, sam pa mu pri tem ne bom segal niti do kolen.'' Spomnim se učitelja iz predavanj poslovne psihologije, ko je razpravljal o joharjevem oknu, kot neko črno pego narisano v enem od štirih razdelkov, pomeni pa to, da se v tem področju znajde tisti človek, ki počne in govori o stvareh, ki so njemu vsakdanje, neobičajne, okolica pa se ravno s tem ne strinja. In sindrom joharjevega okna, kot sem sam spoznal ima marsikdo. Drugače pa so bila predavanja iz psihologije zanimiva, veliko smeha in učitelj je imel ves nastop dodelan, od sedenja in telefoniranja v svojem enoprostorcu pred šolo, do pripovedovanja vicev in držanja ravni budnosti med predavajočimi s svojo karizmo ali kakšnim drugim ukrepom, samo, da nam je dal vedeti, da se sedaj tu, svet vrti okoli njega. Neko uro je vprašal:''Ali ste dobili joharjeva okna po elektronski pošti?'' ''Ne vem'', se je oglasil nekdo z Gorenjske, '' sam imam instalirane windowse!'' In zopet vsi v smeh.