Tukaj in sedaj

V današnjih časih bi bilo najbolje, da bi govorili argumenti in nič drugega, ostali pa tiho. To bi bilo najbolj prav. Pripelješ pet, šest za določeno dejavnost usposobljenih ljudi, lahko še kakšnega iz ornitološkega društva ali društva Gibanje za preprečevanje termičnega sevanja betona na okolico, pomembno je, da se zadeva brez kakšnega ''če pa'' spelje do konca. ''Fantje in dekleta, da mi stvari dokončate v roku, ne mi govorit, da bo to težko, ker se sosedovi ne bodo strinjali s povišano vrednostjo O3 v ozračju, mimiogrede tudi to uredite, glavno je, da končate, da rečete z ekonomskega, gospodarskega, etičnega, nravovarstvenega in še kakšnega vidika, zadeva na papirju rešena, lahko začnemo.'' Danes gre folk, s predhodnim dvomesečnim pompom po celi deželi, prvo na volitve, da lahko izvoljeni potem preko referendumov sprašuje ljudi, češ, kako bi pa vi tole izpeljali. Ne za vsako figo spraševati narod, ker ti, z menoj vred, že tako živijo v preveliki blaginji, ki z vsem drugim, doprinaša tudi subjektivno vsevednost. Kako so to pametni nekateri. Ko tak um v katerikoli stroki dobi v roke, v končen vpogled, recimo nek plan dela, ne ve za kaj gre, a vseeno pokimava, ker se zaveda od koga je prevzel dokumente ali zavrne vse skupaj, saj mu je nekdo za hrbtom rekel, da se bo levica prevesila na ono stran in da bo oni drugi ostal brez tega, spodnji pa, da bodo sedaj zgoraj, zato naj naredi tako in tako. Dejanja kot so ta, bi bilo potrebno dati na stran in prvo kar bi se storilo je, da se ideje dveh ali večih strani skrbno analizira, nato ukrepa. Nekateri se oprijemljejo svojih stališč kot pijanec plota in ni važno, če jim kdo natrosi kopico argumentov, da nimajo prav. Stopnja človeške blaginje je tu že tako razvita, da bruhajo na plan vsemogoče stvari. Nekdo drug bi se sedjle zagotovo oglasil:''Kakšna blaginja neki, kaj ne veš, da delavke delajo za sedemdeset jurjev in da je toliko in toliko socialno ogroženih družin!'' Vem. Vem pa tudi to, da si ta demos kreatin vsi skupaj preveč dobesedno razlagamo. Če to ljudstvo vlada, kako potem, da delavke delajo za sedemdeset tisoč in da je toliko in toliko socialno ogroženih družin. Zakaj? Zato ker vsak, ko si enkrat z neko dejavnostjo postavi svoje temelje, se pravi ubeži jarmu, postane sam jarm nekomu drugemu. Ko stojim v vrsti v raznoraznih marketih, mi gre zelo na jetra stanje v vrsti. Zadnjič me je neka ženska okarala, če želim poleteti preko vrste in da naj se zavedam, da te punce tu garajo kot nore. Ženske res delajo toliko kot lahko, več ne gre, samo zakaj pa lastnik trgovine naloži enemu delavcu dela za tri in zakaj tisti, ki meni tako lepo davek odmerja, to iz varstva in zdravja pri delu dopusti. Kaj pa tistih, samo v mojem okolišu, tisoč sedemsto brezposelnih ali je težko še koga zaposliti? Verjetno že. Tudi tehnologija je tako napredovala, da naslednjič ne bomo rabili zaposlene na blagajni, saj bo že med potjo vse postorjeno. Bo lastnik takrat obdržal tiste punce, ki so se prej raztrgale zanj? Bo tista ženska za mano skočila iz vrste in lastniku stisnila čelno med oči? Verjetno ne. Tako je to. Lahko je naglas o sočutju in dobrodelnosti vpiti, samo na koncu poskrbi vedno vsak zase ali za svoje najbljižje. Kot tisti unicef, ki skrbi, da imajo otroci v azijskih krajih mreže proti komarjem, da lahko po dvajset urnem šivanju žog za zahodnjake, vsaj mirno zaspijo. Včasih v Afriko pošljejo toliko koruze, ki takoj pristane na črnem trgu, da lahko tamkajšnji kmet svojo vrže levom. Za danes so ljudi nasitili, kaj pa jutri? Grem se stavit, da s pravimi ljudmi rešiš vsak problem. In tudi v organizacijah kot je unicef, so ljudje, ki so s srcem pri stvari je pa več tistih, ki hvatajo krivine in na koncu enako žanjejo uspeh kot tisti, ki so res nekaj dosegli s svojo pametjo in svojim trudom. In temu se ne moreš izogniti. Kamorkoli boš šel, zamenjal deset služb in sto družb, vedno bodo levoroki med nami. Spomnim se enega tipa, ko sem hodil v šolo, ki je z jamranjem, jecljanjem in govorjenjem o svoji bolni materi na koncu šolskega leta bil odličen, čeprav ni imel blage veze ampak res, tip ni imel blage veze o ničemer. Tudi mater so mu negovali drugi. Vprašaš se ali se bo kdaj poznala razlika med njegovim načinom mišljenja in med mojim načinom. Upam. Spomnim se dokumentarca, kjer je znanstvenik živel dvajset let na majhnem otočku in preučeval kite. Temu se pravi biti s srcem pri stvari in če imaš takšne ljudi na različnih delovnih mestih, imaš vse. Ne pa da so že nekateri pri štiriintridesetih izklesani nihilisti-hipohondri. Takega zaboli zob in zaradi tega komaj še hodi, kot, da mu je kdo prestrelil koleno. Ob manjšem prehladu pa ga pokritega z dekno odpeljejo v rešilnem avtu. In kaj si želim ob takšni kombinaciji levorokih hipohondrov? Da vsake toliko časa, enkrat na mesec za pet ur stari režim zamenja tega novega, da se takrat vzame bič v roke in hop v galop z vsemi v kamnolom kamenje razbijati. Vključno s tistimi na metadonski terapiji. Vse skupaj je to ena sama svojat, ki nima blage veze o življenju in ki nima pojma, kako pozitivno porabiti energijo. Ne rečem nič, so ljudje, ki so res bolani ampak takšni hudiču rep pulijo z vsako sekundo bivanja na tem planetu in take spoštujem.
Kaj pa je sploh smisel življenja in zakaj smo sploh tu? To se filozofi in ostali učenjaki sprašujejo že vrsto let. V svoje stavke in povedi vstavljajo nepopisne količine tujih-latinskih besed, tako, da normalen možic kot sem jaz sploh ne ve za kaj gre. Je pa vse skupaj bolj preprosto kot si kdo misli. Ko se rodimo, takoj začnemo čakati na smrt, vmes je samo še igra. Če je nekomu strast padalstvo še ne pomeni, da bolj uživa v tem, kot če je nekomu strast lovljenje metuljev v mreže. Vsakemu svoje, nobeden ni superioren s svojo dejavnostjo nad drugim.Take stvari so relativne. Pomembna je reprodukcija človeka, da gre človeštvo kot tok reke naprej, da se počasi pride do takega miselnega in tehnološkega razvoja, kjer ne bo več raznih blesavih, političnih, hipohondrskih, verskih, militarističnih mnenj in kjer bo veljalo samo eno: družno ustvarjati ekonomijo za eno samo stvar- čim dlje obdržati človeštvo v vesolju. Enkrat bo treba zemljo zapustiti in sploh si ne predstavljam občutke zanamcev, ko skozi okno čolnička gledajo kako sonce golta naš planet. In če bodo to zvozili jih bo na koncu zapečatilo samo vesolje, kratko rečeno, enkrat bomo zapečateni. No, ni potrebno zaradi tega takoj vzeti zarjavele britvice v roke saj je do tega še daleč, zato mora naš rod gledati na tukaj in sedaj, da ima vsak posameznik mišljenje, ki drvi, je sinhron z glavnim tokom reke, ne pa da je tisti del vode, ki pljusne na obalo, se tam posuši in utone v pozabo.