19th nervous breakdown

Najbolj neverjetno je to, da nekateri že, ko prdnejo garajo. To so ubogi kot hudič. Če se njim to dogaja doma me ne moti, če pa imaš takšne kaveljce v službi, ki mislijo, da si že s prihodom na posel zaslužijo plačilo, to mi gre pa na jetra. Res je, da opravljajo svoje delo in še to je tako, za luštik, samo najmanjše odstopanje od tega jim pa predstavlja neznosen trud. Pri tem javkanju proizvedejo toliko energije, da bi se s preusmeritvijo le te v druge panoge, v enem letu naučili portugalsko. In če te obdajajo taki, ki vsako tvojo napako, kot je naprimer pozabljen napoljnjen gsm, ker pač skačeš cel šiht po blatu in mrazu in ne razmišljaš o takšnih bedarijah, spreobrnejo v toženje in preklinjanje samega tebe, ti lahko kdaj poči film. Se je že zgodilo, da so ob dreganju vame zbezali na plan takšno dretje, ob katerem se še sam nisem spoznal. Nato imaš nekaj tednov mir in potem ponovno hop v galop. Čas ubija občutke na dogodke, ne pa pomnenja, in ljudje se skujajo in je, če se niso naučili nič iz prve lekcije jih pa čaka ponovna, vsaj pri meni. Nisem nadrejen nobenemu, no nekaterim, samo tiste pustim pri miru, seveda, če opravljajo svoje funkcije, na tiste z enakim rangom in njihovim teženjem, na te pa sem alergičen. Če bo potrebno kaj domov odnesti, takim tudi štiristo kilogramski kos odpadnega železja ne predstavlja nobenih ovir, kot ciganskemu otroku. Kaj pa on ve, ciganček namreč, kaj je težko. Tako sem se počasi navadil, da v delovnem okolju hočeš, nočeš, moraš, živiš s takšnimi naprej. Kratko malo, jebe se mi, no, vsaj začelo se mi je, če je nekdo užaljen, ker sem ga pač po mojem mnenju z razlogom nadrl. In opažam, da to navado počasi prenašam v mestno okolje. Čisto po domače povedano, boli me k.... kaj bodo rekli sosedje. Imam nekoga v bližini, ki je presnojedec in tisto energijo, ki jo še ima porabi za vmešavanje v moje arhitekturne dosežke, kot je postavljanje ograje, češ, tole bi se bilo pa potrebno usesti in pogovoriti. So ljudje, ki mislijo, da če si do njih prijazen, da takšnega pa lahko v rit nosijo. Čisto počasi, že od vsega začetka bi vsiljeval neko svojo voljo drugemu kako in kaj in to po predhodnem nareku, vsaj mislim si tako, svoje anoreksične žene. Ta dva ti za zajtrk zmažeta devet kilogramsko lubenico, da še keks ne izrečeš. Da lubenica na tešče povzroča kratek stik v prebavilih in da nima nobene krepčilnosti ne moti pa nikogar, tudi njunih dveh otrok ne. Vendar bo prišel čas, ko ga bom preko ograje prijel za njegova zelenjadarska ušesa in mu stisnil čelno. Da je za glavo večji in da se bomo gledali postrani, me pa čisto nič ne briga. Bolje prva zamera in čelnak, kot pa da takšnemu deset let prikimavam, na koncu pa ga vseeno z dvocevno puško pokončam. Najslabše je to, da je človek kar tiho in tiho, da se ne zna postaviti zase, ker bo tako nakopičena jeza v njemu tako ali drugače enkrat prihrumela na plano. Boj se takrat takšnega, sploh, če ima v rokah dolgo devet in krvav pogled. Zadnjič sem bral o tisti tragediji, ko je mož ustrelil ženo, tasta in taščo nato še sebe, otrokoma pa je prizanesel. Že mene presune, kaj šele bližnje. Samo to niso tipi, kot govorijo drugi, ki pijani domov hodijo in vse po vrsti maltretirajo. Takšni so reve. Kaj se ve kaj vse so temu možakarju sikali v obraz za štirimi stenami. Vici o taščah niso iz trte zviti. Mogoče se motim, samo resnica ima dve strani. Ko v tisočinki sekunde misel preleti možgane človeka, kaj je bilo dobrega postorjenega v preteklih dekadah za nekoga drugega, na koncu pa to ni nič vredno, pozabljeno, lahko nekomu zamegli um. ''Kaj lahko družba stori pri tem, kaj je družba kriva, da sploh pride do takšnih tragedij'', se je spraševal voditelj večerne oddaje. Za vsako stvar je zdravilo, samo vsak bi moral biti v svojem poklicu vsaj malo entuzijasta, se pravi, da postori še kaj več in to zastonj, da se zna zmigati in je na koncu zadovoljen, ne pa, da že ob rahlem prdcu čuti strahoten napor.