Zanos na deponiji premoga

Metuljev pojav? Večkrat sem že slišal zanj, še zadnjič je v Sobotni prilogi pisal o njem nek kolumnist. Gre nekako tako, da če metulj zamahne s krili v Singaporju, je čez tri mesece v New Yorku vihar ali v drugem primeru, ker je bil izgubljen žebelj je bila s tem izgubljena podkev, zaradi izgubljene podkve je bil izgubljen konj in z njim jahač, posledično je bila izgubljena bitka in zato kraljestvo. Če ta pojav prenesem na deponijo premoga, bi lahko dejal: Ker ni bil z lopato odmetan odvečen material izpod pogonskega dela transportnega traku, je transport obstal, ker ni bilo transporta, so ostali bunkerji prazni, zaradi pomanjkanja trdega goriva se ni dalo pridobiti pare, brez pare se ne vrti turbina, sledi izpad generatorja in ker nismo več sinhronizirani, je v omrežju poraba večja kot je proizvodnja, dispečerju v Ljubljani delamo sive lase, ker ga skrbi frekvenca, zato primarna in sekundarna regulacija tam nekje v Španiji ali na Finskem dvigne moč na generatorju in glej ga zlomka, zopet se v vladi sprašujejo zakaj takšen uvoz električne energije iz tujine, saj to ni dobro ne za proizvodnjo, ne za gospodarsko rast in ne za inflacijo v Sloveniji. Konec koncev vse to zaradi, z lopato, neodmetanega odvečnega materiala izpod pogonskega dela traku. Kakšen zanos in pripadnost čuti človek po taki opravljeni nalogi.
In od kje pride volja in zanos za izvajanje del? S plačo? Zagotovo. Vendar v določeni meri pripomore k zanosu in volji do dela tudi delegiranje nalog. Zjutraj pred pričetkom službe sedimo za mizo jaz kot operater, Oci kot strojnik kombiniranega rotobagerja, Hanz, ne tisti, ki bi ga Jelinčič rad videl v svojem kabinetu kako meri ven s puškomitraljezom, temveč ta, ki je sposojen od podjetja Zasavje in je prva lopata deponije, nato je tu še Cvetka kot snažilka in Matej kot voznik buldožerja. Sledi prihod vodje deponije in pričetek delegiranja nalog. Vodja začne s pozdravom in spraševanjem posameznikov o vremenu in ''kako kaj stara mama'', nadaljuje s kakšno anekdoto za dvig morale, nakar pogovor postopoma preide na samo delo. Vsak od nas pove na kakšno, na obhodu videno, nastalo situacijo, predlaga protiukrep, sledi skupen posvet in razhod zaposlenih na objekt.
In kaj me moti pri vsem tem? Ko zjutraj vstanem, opravim obred, pristopim k avtu, sedem vanj, zaženem motor in se odpeljem proti službi. Pri zagonu avtomobila, radio takoj prične igrati. ''Veste, avto ima štiri računalnike'', so dejali na servisu. ''Fino'', rečem. Prvi takti glasbe z radia mi ostanejo celo jutro v spominu in ko vodja delegira naloge, meni v hipokampusu, to je del možganov, ki je odgovoren za kratkotrajni spomin, nenehno odmeva melodija. Včasih si zidam barko iz perja, hodim na kolena, pijem tekilo iz popka, igram na mandoline in kaj vem še vse. To me moti. Zaradi tega ne sledim besedam vodje, kar doprinese pomanjkanje volje in zanosa in po korakih metuljevega pojava bodo v vladi zopet zaskrbljeni. Naslednjič sem si priskrbel zgoščenko z blagimi napevi skupine Iron Maiden, nisem pa vedel, da se uvod začne s Churchillovim govorom, ki gre nekako tako: Mi se moramo boriti za našo obalo, naše ceste, mesta in hribovje. Mi se moramo boriti za naše ljudi, ulice in domove in nikoli se ne smemo predati, ne glede na končno ceno. Celo jutro mi je ta državniški govor odmeval v glavi, tako, da mi ni nič drugega preostalo kot to, da radio v avtu s štirimi računalniki nekako blokiram in pripravim za naslednje jutro.
Ko sem drugi dan prispel v službo, mi je delovalo vse nekako čudno. Sam sem stal tam v spodnjicah, Hanz je bil na oknu in meril ven s puškomitraljezom, Oci je v jedilnici, navkljub zakonu ministra Bručana, kadil že tretjo škatlico cigaret, Matej se je vzvratno peljal proti Retju, vodja deponije je ostal v svoji pisarni in Cvetka je spala. Prvih pet stvari mi je bilo še nekako dojemljivih, samo, da Cvetka spi, ta ženska je ja pridna kot malokdo. Kot bi se razpočil milni mehurček sem močno dvakrat pomežiknil in dvignil glavo stran od volana. Zaspal sem. Bil sem še v avtu z nemim radiem. Hitro v službo, da ne zamudim delegiranja nalog, ker zopet ne bo zanosa in zaradi tega ne bo z lopato očiščen pogonski del transportnega traku, zato ne bo dobave premoga in ne sinhroniziranega generatorja, premalo bo proizvodnje napram porabi v omrežju, dispečerja bo skrbela frekvenca, regulacija bo dvigovala moči španskih in finskih generatorjev, preveč bo uvoza električne energije in vlada bo zabeležila pretirano nizko proizvodnjo in visoko inflacijo. Zapeljal sem vzvratno na cesto in nato hitro naprej proti delovnemu mestu. V hipokampusu pa je odmevalo:
Mi se moramo boriti za našo kotlino, za delovna mesta in za ljudi. Mi se moramo boriti za Čeče, Prapretno, Čebine, Hrastnik, Zagorje in Trbovlje, za celotno Zasavje. Mi se moramo boriti za našo termoelektrarno Trbovlje in nikoli se ne smemo predati, ne glede na končno ceno.