For whom the bell talls

Ko sem prvi dan nastopil v službi, je ta isti dan starejši možakar prišel nazaj na delo iz rehabilitacije, kjer se je odvajal od alkohola. Bil je dobrodušen čokat možak z brado, a je zaradi svoje pretekle hibe izgubil status nadrejenega in sva si bila po činu, če se tako izrazim, takrat na istem. Opravljala sva dela električarja, lazila po premogu, vlekla jeklene vrvi, pač vse kar so nadrejeni ukazali. Starše je imel pobožne kot vrag, sam pa je rad planinaril in bil zaljubljen v sodelavko. Ona seveda ni stala do kolen v blatu ampak je imela zaposlitev na upravi med kravatkarji. Huda baba, njega pa je bolj kot ne vlekla za nos, tako, da ji je odščipnil kaj od svoje plače, ker ženske pač nimajo nikoli dovolj. Namočil pa ne vem če ga je kdaj, vendar nič zato, so ga drugi prevečkrat. Med malico je vedno pil stil ali radensko nikoli alkohola in tudi, ko je pohajkoval po okoliškem hribovju je v kočah srebral čaj. ''Ne smem več piti alkohola, tudi kapljice več ne,'' je govoril. Meni se še sanjalo ni kaj je to alkoholna odvisnost, tega še sedaj ne vem, in kaj vse mora v psihi takšna oseba prestajati. Pravijo da fizična odvisnost ni nič v primerjavi s tem kar se ti odvija v glavi, ko trezen ne veš kaj bi počel sam s seboj. Tedni so tekli in po končanju pripravništva sem bil postavljen na izmensko delo. Neki dan po prihodu na nočno izmeno je v slačilnici zaudarjalo po mešanici alkohola in kolonjske vode. Stikalec popoldanske izmene je bil tiho, se medtem preoblačil in gledal vame. On pa je mrtvo pijan spal kot ubit na stolu. Pač pijan sem si mislil, nisem si pa znal predstavlajti, da je to pri njemu kot bi zlomil zasajeno mladiko. Hodil sem naprej na izmeno, on je po stari navadi spet pil in kaj boš ukrenil, nič. Sam nimaš teh zaznav odvisnosti v glavi, skozi tvoje oči ni to nikakršen problem, da bi preko sodelavcev in delolodajalca poskrbel za kakšno pomoč tudi ne, življenje je teklo naprej. Vse dokler mi po prihodu na delo ni starejši možakar rekel:''Ti, prijatelj se ti je obesil, verjetno zaradi one tam dol ali zaradi staršev in preveč je zopet pil, bogsigavedi zakaj je to storil.'' Bila sva bolj sodelavca kot prijatelja, saj prijatelji se družimo tudi ob prostem času, vendar ti ni vseeno in prekleto dolgo sem o tem dogodku razmišljal v noč.



Velikokrat se je zgodilo, da je kdo na hitro zbolel in si bil poklican domov, da za nekaj dni zapolneš njegovo delovno mesto. Tako so me neki dan za teden dni poslali v kamro v koridorju šestindvajset traku. Pač, tako smo se izražali, službeni žargon. Na tem delovnem mestu sta bila takrat dva zaposlena, tako, da ko sem prišel tja, me je sodelavec, ki je bil v poznih tridesetih in mladostnega videza že pričakoval. Da je možakar epileptik in da že cela dva dni ni nič žganega zvrnil po grlu, se mi še sanjalo ni. Pred pričetkom obratovanja sva postorila vse potrebno okoli traku, se zatem odpravila v prašno kamrico in čakala na pričetek obratovanja. On je gledal skozi okence katerega steklo je držal skupaj samolepilni trak in mi dejal:''Vodja izmene se nama približuje.'' Vstanem, pogledam skozi okno, nikogar. Nato zopet:'' Poglej Dragota, zopet suši ribe po koridorju.'' Zopet vstanem, gledam, nič. Vse skupaj se mi je zdelo čudno, vendar sem bil tiho, saj sem mislil, da me kot prišleka dedec zajebava. Medtem je transport stekel in ker je bilo vse v redu sva ugasnila luč, da malo zadremava. V temi je na vse pretege k sebi vlekel vrv. Nekaj časa ga gledam kaj počne, nato prižgem luč in poglej, ves začuden si je gledal v dlani kje je vrv, nato vame in me obenem z očmi spraševal kam je izginila. ''Kaj ti je, je vse v redu,'' ga vprašam. Ko je svoje zamomljal, sva se zopet pogreznila v temo. Postopek se je ponovil. V tretje je v temi vzel žepni nož in si delovno jakno pri rokavu razparal, saj je lovil miš. Vse to se je stopnjevalo in na koncu je izstopil iz kamre, da reši žensko, ki je padla v presip pri pogonskem valju transportnega traku. Dedca bi ubilo, če nebi jaz vsega skupaj ustavil. Pri malici sem odšel do vodje izmene in mu vse povedal.''Ojej ne že spet,'' je govoril in se držal za glavo. ''Znana zgodba,'' so govorili,''fant je zopet v diliriju in še bolan povrhu.'' Odpeljali so ga v bolnišnico, nam pa so dnevi zopet tekli po ustaljenem ritmu, dokler mi nekdo ni rekel:''Veš možakar je umrl, doma, trije bratje so bili, sedaj pa je živ samo še eden.'' Z belo vrečko v roki sem stopal proti delovnem mestu, vmes pa razmišljal o njem, o nekom, ki sem ga poznal le tiste štiri ure pred malico.



Na krajcengi sem kasneje spoznal frenda dve leti mlajšega od mene, s katerim sem se dosti družil. Vse žure in diskoteke sva obredla naokoli, vse dokler ni šel z dvema na morje in spotoma doživel prometno nesrečo. Ona dva sta umrla, sam pa je nesrečo preživel. Zaradi polomljenih kosti so ga že na zdravljenju navadili na protibolečinske tablete, zunaj pa je še, tako sem dogodke kasneje povezal, intravenozno užival dimorfinov sulfat. Jebiga, dobro je to skrival, dokler ni lepega dne izginil. Iskali smo ga povsod in vsi smo mislili da gre za samomor, dokler ni nekdo nakazal kje naj bi bil. Res so tam našli njegove ostanke. Po razmisleku in povezavi dogodkov na podlagi pričevanj drugih je bilo takole. Fant je vzel prevelik odmerek v stanovanju še danes živečega junkieja. Ta, namesto da bi poklical pomoč, ga je spravil v zmrzovalno skrinjo. Kljub temu je truplo začelo razpadati, da je smrdelo po celem bloku in sostanovalci so začeli nergati. Junkie je govoril, da ima pokvarjen zmrzovalnik in v njem polno rib, medtem pa je s pomagačem, ki se je kasneje zaradi slabe vesti obesil, odnesel fanta v gozd in ga tam tudi pustil. Pomagač je to nekomu namignil, vendar ta tega ni hotel priznati. Izrekel je samo, da ko je ta odhajal od njega, da je na pragu dejal:''Se vidimo ali pa tudi ne.'' Le tega je obešenega našel taisti junkie, ki mi je tudi frenda zajebal. Tako je to.



Velikokrat gredo v našem podjetju na izlet in včasih se tudi sam kakšnega udeležim. V hotelu kamor smo prispeli nisem imel nikogar za cimra in so mi drugi dejali:'' Fant, a bi ti bil z našim Bartelnom v sobi, ko nisi z nikomer v paru.'' Ne da bi bil jaz buzerant ampak tako nekako se menijo, ko se razporejajo po sobah v katerem hotelu se pač nahajajo. ''Seveda,'' sem odvrnil. ''A lahko še nekdo pride k vama v sobo, ker je tudi sam, ostale sobe pa so že vse polne,'' me zopet vprašajo. ''Seveda,'' sem odvrnil. Da ima prvi neke vrste psihozo nisem vedel, da drugi smrdi in je okrogel mi pa tako ni bilo potrebno spraševati. Po nastanitvi v sobi je prvi takoj začel luščiti tablete, drugi pa je ležal na postelji. Sam sem šel ven pohajkovat po mestu, vmes kupil liter jagermaistra in se po slabih štirih urah vrnil v hotel. ''Lahko malo popijem,'' me je vprašal prvi in zluščil tableto, ''lahko,'' mu rečem. Drugi je bil tačas na wc-ju. ''Lahko še malo popijem,'' me zopet vpraša, ''seveda,'' mu odvrnem. In tako naprej. Na večerjo sem šel sam, nato pa z druščino v nek paviljon, kjer je bila zabava. Notranjost paviljona je bila velika in z drugimi udeleženci zabave smo bili razvrščeni po narodnosti. Japonci v nekem kotu, Madžari v drugem, mi v tem kotu, Poljaki na sredini in tako naprej. Jedli smo, pili in poslušali bavarski cigumigu. V jutranjih urah ni bilo na zabavi nobene druge narodnosti več udeležene, samo naša, Slovenska. Tudi bavarski cigumigu se je spremenil v slovenski hompadrija. Ko sem se vrnil v sobo je bil prvi na wc-ju, drugi pa je ležal v spodnjicah na postelji in spal. Steklenica je bila prazna in tudi tablete so bile vse zluščene. Kaj sem pa jaz vedel, da je bila to njegova trodnevna zaloga in da brez njih ne gre, še slabše pa je tiste roza pilule mešati z alkoholom. Ko pride z wc-ja mi reče: ''Fant, sedajle greva na zajtrk potem pa direktno domov, tole truplo bova pa kar tukaj pustila!'' Truplo je vstalo in steklo za njim na balkon, vendar sem ju nekako pomiril. Kaj je drugi celo popoldne in večer prenašal od prvega v sobi, da ga je to tako razkačilo ne vem, vem samo, da smo naslednje dva dni prvega lovili vsepovsod, ker je ustavljal avtomobile, gnjavil mimoidoče, tudi policaji so ga pripelajli nazaj v restavracijo in tako naprej. Jedel ni nič, tudi bavarskih znamenitosti si ni hotel ogledovati in z nobenim ni govoril, le z menoj. ''Fant, midva greva sedajle takoj domov, te kurce pa pustiva tukaj!''

Noben otok ni sam na tem svetu temveč je del celine, prav tako kot tudi vsak posameznik ni sam ampak je del človeštva. In ko ocean odnese del tega otoka, odnese s tem del celine, tako kot smrt posameznika odnese del človeštva. Zato nikoli ne sprašuj komu zvoni zvonec, ker zvoni tebi.
John Done