Štromarska srednja šola

Ko končaš osnovno šolo si car, ta glavn v šolskem objektu, vendar se to konča, ko stopiš skozi vrata srednje šole. Zopet si fazan. Veliko novih fac v razredu in zajebanci v tretjih in četrtih letnikih. Vendar ni bilo hudo, tipi so na začetku težili potem so se pa umirili. Štromarji smo imeli razrede v prvem nadstropju, rudarji v drugem, gostinke pa so bile v pritličju. Takrat pri koncu trinajstih hormoni še niso delovali in je škoda, da niso, da bi lahko tiste babe dol jagali. Saj jaz jih nisem, pa še sramežljiv sem bil bolj. Nekateri so pa že na začetku letnika bili čvekavi in babnice so se lepo hihitale po hodnikih šole. Sam sebi sem se zdel nekako zgubljen in zasanjan. Sploh nisem vedel kaj bi rad, stroka pri pouku pa mi je bila ena sama španska vas. Rad sem dvigoval uteži in gledal filme. Najbolje je bilo ob petkih in sobotah, doma na kavču in celovečerc po tv. Ponedeljki zjutraj, sploh če je bilo deževno, so bili pa tako ali tako depresivni. In tisti lokalni avtobus prepoln šolarjev, ki nas je odpeljal čez hrib v sosednje mesto na glavno avtobusno postajo, mi je bil totalno blesav. Kadarkoli sem vstopil je bilo dovolj, da si dvignil noge in množica te je potisnila proti zadnjemu delu. Pri izstopu na postaji in med potjo v šolo sem opazoval druge šolarje. Vsi so se mi zdeli veseli, zgovorni, glavni frajerji, medtem, ko sem bil sam preveč tih, neopazen in zmeden. Tudi učitelji so bili frdamani. Prijatelj iz osnovne šole je gledal med poukom skozi okno. ''Se morda vi pišete Kos, '' ga je vprašal učitelj. ''Ne,'' je odvrnil frend. ''Veste,'' je nadaljeval učitelj, ''imel sem učenca, ki je venomer gledal skozi okno proti vejam dreves in na koncu sem zvedel, da se piše Kos.'' ''Kako se pa vi pišete?'' ''Kostič,'' odgovori prijatelj. In takoj cel razred v smeh. Drugi dan je še prišel k pouku, nato pa ne več. Takrat sem tudi sam hotel vse skupaj pustiti in oditi na skrajšani program v rodno mesto pa me doma niso pustili. Čisto sem bil potrt. Zdelo se mi je, da vsak dan dežuje, da je megla in turobno vse naokoli. To so bili prvi tedni srednje šole. Ampak, tudi zame in za sošolce je počasi začelo sijati sonce.

Prvi letnik smo nekako s turobnim občutkom izdelali do konca, sta bila pa ostala dva letnika zato bolj pestra. V prvih desetih mesecih se kar navadiš na sošolce in okolje ti postane domače, tako, da ti postane pomembno dogajanje okoli šole, na hodniku med odmori, pred gostilno v bližini šole, samo sam pouk ti ostane še kar naprej španska vas. Za fiziko smo imeli strogega učitelja. Pravili smo mu pončo. Majhen žilast človek z brki, ki bi lahko tekel okoli Slovenije, strog pa kot sam satan. ''Da vas ni sram, v celem Zasavju ste po uspehu najslabši razred, še skrajšan program je boljši,'' se je drl na nas. Mi smo pa kar žareli od ponosa. Bog obvaruj tistega, ki bi v njegov razred stopil obut, čeprav je sam vse pomendral s svojimi caterpilarkami. Enkrat me je poklical k tabli in sem takoj zakoličil, nato sem dobil še isti dan cvek iz matematike in sem napoti domov zopet nemo zrl skozi okno avtobusa. Jebiga. Dostikrat smo med odmori kupili sendviče in sok, malicali pa smo med poukom. ''Tone ti kar razlagaj snov, samo ne vemo komu, ker nas to ne briga,'' smo govorili učitelju in veselo grizljali. Smo si pa to dovolili samo pri nekaterih, tako rekoč liberalnih učiteljih. Da bi kaj takšnega počeli pri Sonji, učiteljici za Slovenščino, nam še na pamet ni padlo. Majhna, blond in fukiš baba, da se ti zmeša, ko pa je zavpila so žeblji pokonci stali. Še danes, če jo srečam, pa je tega že dvajset let, se mi zdi še bolj seksapilna kot takrat, pa že tiste dni smo na prstih stali in ustnice grizljali, ko je šla mimo. Samo je s svojo karizmo znala vplivati na učence tako, da, respect. Druga takšna bab.. učiteljica zaradi katere smo tulili v luno, je bila pa prfoksa za kemijo. Je nosila taka mini krila in kazala močne bedrače, da se je vsem mešalo, sploh rudarjem v tretjem nadstropju. Ni pa imela karizme in je težko umirila podivjano mladino. Ko je Sonja šla na porodniško, jo je zamenjala neka mirna, občutljiva ženska. Kot bi zrezek vrgel lačnemu psu, tako so z njo delali. Dobro, tepli je niso, kakšno kredo je pa dobila vsake toliko v hrbet. Tudi zavpiti ni znala ampak samo:''Kdo je to naredil.'' Najboljšo finto pa je izvajal Malič, ki je sedel v drugi vrsti. Ko je ženska pisala po tabli, se je on obrnil in izustil gromki roarr. Medtem, ko je sama gledala po učilnici kdo bi to bil, ji je sam stopil v bran in govoril:''Fantje dajte se že enkrat zresnit, drugače vas bom lastnoročno nesel ven!'' Nekajkrat je to ponovil in lahko rečem le, za crknit smešno.
Se je pa v drugem letniku začelo obdobje, ko so sošolci ob vikendih postopali po diskotekah in si lahko ob ponedeljkih zjutraj poslušal njihove prigode. Meni ni bilo nič jasno. Kar sem takrat ljubil ob vikend večerih je bil film in to imam rad še danes. Vendar so tudi mene pritegnila ta govoričenja, tako, da sem kmalu tudi sam, tam pri petnajstih in pol, prestopil prag takrat tako imenovane diskoteke Super Li. Pa to še ni bilo tako čarobno, kot je bil čaroben alkohol, ki mi je stekel po grlu in odplaknil vso tisto sramežljivost v kanalizacijo. Sploh nisem vedel, da znam tako čudovito plesati in se z glavo zaletavati v stebričke. Vendar to še ni bila tista špica. Čudil sem se, od kje mi vse te besede pri osvajanju punc. To je bila prava poplava besed lahko rečem, brez sramu sem stal pred gručo babnic in nalagal. Prvi dan prvega letnika in še trezen povrhu, bi si raje z zarjavelo žiletko prerezal žile, kot pa igral glavnega frajerja na vasi. Alkohol pa je očitno vse to nekako uravnovesil. Sedaj sem šele razumel Tineta zakaj je pred poukom vsako jutro zvrnil dva brizganca po grlu, nato pa s peroksidno pobeljenimi lasmi in vojaško uniformo parodiral po šoli. ''Tako mlad pa že alkoholik,'' mu je govorila Sonja. Najstniška leta in alkohol? Smrtna kombinacija. Pomembno pa mi je bilo tudi to, da sem bil sprejet v krog tračarskih sošolcev in mi ni bilo potrebno stati izven njega. Je že res da te družba povleče v nekaj, kar prej nisi poznal in da družba lahko pokvari človeka, ampak želja po žuriranju je postala neznosna. Tu mi nobeden ni dal roke v primež in privijal tako dolgo, da bi me prisilil, da bi se zadrl od bolečine:''Hočem žurat!'' Žuranje je postalo želja, cilj in smisel nekega mladega človeka.