Tud' jaz bla na Hjurgada

Letos smo šli na dopust v Hurghado. Mesto je prijetno, če se sprehajaš po glavni aveniji ali če greš v stari del mesta. S tem mislim na objekte, ker domačini, ti so neutrudljivi gobezdači. Nobeden ti noče fizično soriti nič žalega, edino, seveda tvoji denarnici. Ogovarjajočih prodajalcev dolgo sploh nisem gledal v oči, ker gre potem enostavno vsak za teboj, nasploh tisti, ki prodajajo na ulici. A sem kmalu naletel, prvo na devetnajstletnega prodajalca parfumov, ki me je celega namazal z dišavami, na koncu pa sem kupil aloe vero proti sončenju,''very good against the sun,'' je govoril, čeprav je imela žena s seboj dosti teh žavb, nato pa še na dva mulca, ki mi nista dala miru, na pijačo pa sta me zvlekla v njihovo domačo oštarijo v zakotno ulico. Resda sem jih sam povabil, ker sem želel malo komunicirati, zraven pa sem vedel, da imam v žepu malo njihovih funtov, tako da me ne moreta preveč oskubiti, vendar, ko vzamejo od tebe kar lahko dobijo, nisi več interesanten. Treba je iti nazaj na ulico vrteti gobec. Veliko je že to, da sem ob enih zjutraj sploh rinil za njima v tisto staro oštarijio v prvem nadstropju. Takoj ko je Hasan sedel za mizo, si medtem prižgal cigareto, me je vprašal:'' Kol'k pa maš' denarja?'' ''Za tri pire,'' mu odvrnem. Račun za zapitek je bil enako visok kot na glavni cesti, saj imajo oni to, s svojimi H-ji v izgovorjavi, dogovorjeno z natakarico in ko sem v temi izvlekel bankovce, ki mi prvi dan sploh niso bili razločljivi, mi je Hasan lepo pomagal pri štetju. Nato je enako funkcijo izvedel še Omar in prešteti denar spravil v žep. Petinštirideset funtov je 5,4 ojra, drobiž, vendar sem hotel za ostanek še en papir iz bananinih listov porisan z egipčanskimi motivi. Bil je siguren falš, vendar je Omar zatrjeval, da je to original papirus iz Luxorja. Uglavnem, bila je mala šola za prvi dan dopusta. Konec koncev imajo tako poceni stvari, za katere se nato še pogajaš, da lahko mirne vesti razmečeš nekaj ojrov med njih. Za bakšiš, kjer je palec iztegnjen, kazalec pa je skrčen in drgne ob spodnjo stran palca, sem jim dajal funt, ki šteje dvanajst centov, vendar tudi berač ni več zadovoljen s tem. A sem bil neomajen. Prvič, ker te vsak drugi žica in bi potreboval milijon, drugič pa zato, da naj se vragi naučijo, da je potrebno tudi za žicanje neko delo. Na glavni aveniji, dolgi približno kilometer je zvečer en kup Rusov, Slovakov in ostalih, ki v glavah še sedaj živijo za železno zaveso, nato se tu najde še ogromno trgovinic, kafičev, milijon taksistov in trilijon vodnih pip. Tudi Slovencev je ogromno in domačini se sprašujejo, če nas je samo dva miliona, kdo je potem sploh v Sloveniji. Interesantno je pozno zvečer posedati po različnih predelih Serraton roada piti žganico za bolj odporno telo, kaditi šišo in opazovati vrvež. Gledajo pa na nas, na Slovence seveda, z drugačnimi očmi, kot pa na ljudi z vzhodnega bloka. Teh ne marajo, ker bi s tisto zapestnico za all inclusiv najraje v hotelu in zunaj vse zastonj dobili. Sam z družino sem plačal vse in pil ustekleničeno pivo in v baru na plaži dobil iz svežih mangov stisnjen sok. All incluserjem pa točijo pijačo mešano z bakterijsko vodo v plastične kozarce, nakar so vsi posrani. Tudi mene je en dan črvičilo po črevesju, ko smo se vrnili s snorklanja med koralnimi grebeni, vendar je bilo to od mrzle pijače. Kaj si hočem. Voziš se po rdečem morju, se potapljaš, ješ pečene ribe, strmiš tja v daljavo, domačini ti v vedru polnem ledu nosijo pivo, sokove, ti pa jemlješ z veliko žlico. Pijača je bila na ladji dražja kot na kopnem, vendar, če si do sebe in do svojih skop, do koga boš pa potem radodaren. Spil sem osem mrzlih piv in to v kombinaciji s štiridesetimi ali več stopinjami na soncu na Gifton otokih je naredilo svoje. Ostali so se na izletu držali svojih, v hotelu dobljenih, plastenk z vodo. Zvečer sem pojedel, v bistvu v vodi stopil in popil, nekaj ogljenih tablet in že sem bil pripravljen na naslednji dan, na izlet v puščavo. V terenskih vozilih te na poti do beduinov tako premetava, da sem samo čakal kdaj bosta fanta povračala, a sta se držala. V bistvu sploh nista registrirala vožnjo kot kakšen napor, nasploh cel dopust, zanju je bila vse to le ena igra. Ko smo prispeli do beduinske vasi, sem videl dva z vzhodnega bloka kako si sklonjena pri prvih kolesih terenskega vozila nekaj ogledujeta. Da bi ju v tej vročini, tako zanimala višina profila pnevmatike?
Naslednje dni so moji sklenili, da preživijo dopust na plaži in ob bazenih v senci s svežo pijačo in dobro hrano, kaj pa je še lepšega za otroke kot to in pa divjanje s štirikolesnikom in jahanja kamel na ranču ob robu puščave, sam pa sem skleni, da si ogledam še Luxor. Ker cel teden nismo videli vodiča naše agencije, nek blond lepotec, sem si organiziral izlete preko domačina zaposlenega v hotelu. Pet ur v eno smer sem sedel v toyotinem kombiju z dvema Angležema, tremi nemškimi državljani in s parom istospolno usmerjenima ženskama. Sprva, v jutranjih urah, smo bili še zadržani, kasneje, ko se je zdanilo in je šofer začel kazati svoje spretnosti kako se na petkilometrski ravnini prehiteva v škarje in kako se hitrostno preganja enak kombi poln delavcev, smo hitro spregovorili. Babnici sta bili kar face. Je pa vroče tam doli. V dolini kraljic je bilo petdeset stopinj celzija na soncu.Videl sem že ostanke minojske civilizacije na Kreti, ostanke grško rimskih naseldbi v Agrigentu na jugu Sicilije in Akropolis v Atenah, vendar je tempelj Karnak res zakon. In Nil tudi.
Ko je prijatelj prišel na dopust iz Rusije, kjer živi in je oženjen že več kot deset let, je s seboj pripeljal tudi ženo in med pogovorom je vidno kazala znanje Slovenskega jezika. Pri debati o dopustu je tudi sama dejala:'' Ja, tud' jaz bla na Hjurgada!''