Prajm degree

Skoraj eno leto že pacam diplomsko nalogo. Saj sem vedel, da bom s tem izborom učitelja dregnil v gnezdo afriških sršenov. Za nameček so se pa še na upravi spomnili na nek tretji člen, da pač naj malo pokažem, kako kaj šolanje. Saj jih razumem, če ti šolnino plačajo, kako, da jih nebi vsaj malo zanimalo. Z moje strani je že marsikaj opravljenega, samo doktor se bo moral še opredeliti in dejati : "natisni!" ali "popravi!" Ker že vse skupaj traja dolgo časa in je dedec že v letih, upam, da me ni zamenjal z drugo osebo, ki je na pragu magistrske naloge ali pa doktorata in hoče stisniti iz mene vse, še tist pir, ki ga zvečer spijem. Samo, ne, temu človeku delajo klikerji pri teh letih še kar z nazivno obremenitvijo, za primer, meni v tem obdobju tudi trideset procentov ne bo uspelo voziti, upam, da se bom lahko vsaj sinhroniziral. Če samo pomislim, kako je bilo na predavanjih. Tak star drobižek, da bi ga lahko prelomil, a smo vsi samo v zvezke strmeli, računali in mu zvesto prikimavali, tak renome je imel možakar. Nekater sploh niso vedli kaj tip razlaga, samo govoril so po koncu predavanj:"A's vidu kolk' računov je zopet zmetu na tablo, od kje mu to, če bom jaz kdaj to opravil naj me pes n..... !?" Pa ima marsikdo od njih danes že diplomsko v žepu, medtem ko jaz... A jebi ga, saj sem vedel kaj me čaka. Sem pač tak, da nikoli po ovinkih ne opravljam stvari, temveč vedno direkt, vedno po najtežji poti ali kako je že tisti Chuck Norrisov soborec v filmu , ko sta šla narko mafijo iztrebit in je spremljal Chuckov začetek akcije dejal:" Always the hard way!"

P.S.
Že kot mulo sem rad hodil v kino spremljat Bruce Lee-ja, Bud Spencerja ter ostalo falango in zadnjič sem zopet po divxu gledal enega od Bruceovih filmov, kjer premlati Chuck Norrisa kot norega. "Madona", sem si rekel sam pri sebi, "da ni morda naš Brus Li bil ubit ravno zaradi tega, ker je edini na tem svet, k' je renđerja premlatu' !?"

Fruštik

Župca

Nikoli ne bom pozabil svojga prvega štajgerja, ko sem prišel na šiht. Na njegovem dritelnu sem bil celih štirinajst let in tist njegov vsakdanji prihod skozi vrata krajconge je ostal marsikomu v spominu. Vrata je vedno sunkovito in na široko odprl. Nekaj časa ni bilo nobenega na spregled, potem pa se je s pokončno držo, vedno prav počasi primajal skozi, obstal, se držal resno in obenem ponosno, kot da bi iznašel poceni vir energije in tisto, tisto je bilo najboljše, ko je z roko segal v zgornji žep za cigareto. To je vedno naredil. Vstop skozi vrata, tišina , čakanje vseh nas zaposlenih kdaj nas bo napodil delat in kultni prižig cigarete. Lagal je tudi rad. Govoril je z dolgimi presledki, vmes pa pogledoval proti nam in bognasvarji, če ga nisi gledal v oči. To je bilo najtežje. Gledati ga v oči mu z glavo prikimavati in obenem biti smrtno resen.Človek bi se poscal od smeha, sploh ko si vedel, da tudi drugi enako čutijo.Ta tip je doživel vse, jo ni bilo prigode, da se je tebi pripetila njemu pa ne. Na nohtšihtu ti je nalagal do treh zjutraj, nato pa vse nagnal na obhod rekoč:"fantje jutri gremo v zagon."Ko smo šli na mrežo, je bilo potrebno škrapati premog, takrat pa je hitro nastal problem. Ob problemu pa se je iz ponosnega in mirnega štajgerja prelevil v divjaka. Sposoben se je bil tako dreti in ob navalu panike pritiskati na gumbe škraperja, da tudi če bi tam pisalo samouničenje, bi vseeno stisnil.
Ko mi je '97 umrl frend in sodelavec, je imel govor na njegovem grobu. Od takrat sem ga gledal z drugimi očmi in tudi vikal ga nisem več ampak sva si bila na ti.

Posu

Četrti dan sem že v službi odkar sem prišel s tritedenskega dopusta pa se še nisem ustavu. Tako se to spočiješ. Že prvi dan sem takoj pograbu štil in spraševal nadrejene na katermu koncu naj začnem hudiču rep pulit. Iz tira me ni vrgla tudi minus stimulacija pri plači, katero sem verjetno dobu zaradi tega, ker prerad ubogam. Jebi ga ampak je res, jaz vse naredim. Ko oni rečejo skoči, ne skočim ampak vprašam kako visoko naj skočim.
Pri nas je prah, blato, vroče in mraz. Kombinacija sibirije in mrtve doline, da ti pozim roke lima na pleh, polet pa švic oči zaliva. To peče kot marija, imam raje od lokalnega policaja solzilec v očeh. Spomnem se, tam pred petnajstimi leti za staro Slovenijo, ko smo skupinsko s fanti tacal po blatu in jeklene vrvi vlekli, ni bilo nobene stimulacije, ne v plus, ne v minus pa smo se vseeno štimal. Kadarkoli je bilo potrebno oditi v breg deponije zaradi izvajanja del, sem se vedno ozrl v vrh hriba, kjer je bil postavljen betonski koridor na kateremu je pisalo - Naj živi bratstvo in enotnost narodov Jugoslavije - in spomnim se žurke, ko je lokalni bosanček, ki je to namalal, rekel :"Kako ona slova tamo gore ginu zbog vetra i zbog kiše, tako se i naše bratstvo, te jedinstvo briše."