Župca

Nikoli ne bom pozabil svojga prvega štajgerja, ko sem prišel na šiht. Na njegovem dritelnu sem bil celih štirinajst let in tist njegov vsakdanji prihod skozi vrata krajconge je ostal marsikomu v spominu. Vrata je vedno sunkovito in na široko odprl. Nekaj časa ni bilo nobenega na spregled, potem pa se je s pokončno držo, vedno prav počasi primajal skozi, obstal, se držal resno in obenem ponosno, kot da bi iznašel poceni vir energije in tisto, tisto je bilo najboljše, ko je z roko segal v zgornji žep za cigareto. To je vedno naredil. Vstop skozi vrata, tišina , čakanje vseh nas zaposlenih kdaj nas bo napodil delat in kultni prižig cigarete. Lagal je tudi rad. Govoril je z dolgimi presledki, vmes pa pogledoval proti nam in bognasvarji, če ga nisi gledal v oči. To je bilo najtežje. Gledati ga v oči mu z glavo prikimavati in obenem biti smrtno resen.Človek bi se poscal od smeha, sploh ko si vedel, da tudi drugi enako čutijo.Ta tip je doživel vse, jo ni bilo prigode, da se je tebi pripetila njemu pa ne. Na nohtšihtu ti je nalagal do treh zjutraj, nato pa vse nagnal na obhod rekoč:"fantje jutri gremo v zagon."Ko smo šli na mrežo, je bilo potrebno škrapati premog, takrat pa je hitro nastal problem. Ob problemu pa se je iz ponosnega in mirnega štajgerja prelevil v divjaka. Sposoben se je bil tako dreti in ob navalu panike pritiskati na gumbe škraperja, da tudi če bi tam pisalo samouničenje, bi vseeno stisnil.
Ko mi je '97 umrl frend in sodelavec, je imel govor na njegovem grobu. Od takrat sem ga gledal z drugimi očmi in tudi vikal ga nisem več ampak sva si bila na ti.