Posu

Četrti dan sem že v službi odkar sem prišel s tritedenskega dopusta pa se še nisem ustavu. Tako se to spočiješ. Že prvi dan sem takoj pograbu štil in spraševal nadrejene na katermu koncu naj začnem hudiču rep pulit. Iz tira me ni vrgla tudi minus stimulacija pri plači, katero sem verjetno dobu zaradi tega, ker prerad ubogam. Jebi ga ampak je res, jaz vse naredim. Ko oni rečejo skoči, ne skočim ampak vprašam kako visoko naj skočim.
Pri nas je prah, blato, vroče in mraz. Kombinacija sibirije in mrtve doline, da ti pozim roke lima na pleh, polet pa švic oči zaliva. To peče kot marija, imam raje od lokalnega policaja solzilec v očeh. Spomnem se, tam pred petnajstimi leti za staro Slovenijo, ko smo skupinsko s fanti tacal po blatu in jeklene vrvi vlekli, ni bilo nobene stimulacije, ne v plus, ne v minus pa smo se vseeno štimal. Kadarkoli je bilo potrebno oditi v breg deponije zaradi izvajanja del, sem se vedno ozrl v vrh hriba, kjer je bil postavljen betonski koridor na kateremu je pisalo - Naj živi bratstvo in enotnost narodov Jugoslavije - in spomnim se žurke, ko je lokalni bosanček, ki je to namalal, rekel :"Kako ona slova tamo gore ginu zbog vetra i zbog kiše, tako se i naše bratstvo, te jedinstvo briše."