Short story

Pepca je vstala zgodaj zjutraj, tako kot je to počela že vsa leta svojega življenja. Edino kar je bila razlika v primerjavi z mladostjo je ta, da je imela sedaj pri šestdesetih malo bolj trde ude in nekaj bolečine v križu v takšnih vlažnih jutrih, ampak to je bila njena stvar in komu bi to pripovedovala. No, pa tudi v mladosti se je njen mož lahko valjal cele noči po njej in ni zjutraj poznala kančka utrujenosti, sedaj pa dedec nima več tako pogoste želje po tem in to je tisto kar je bolj kot ne pogrešala. Čeprav je mlajši od mene, le kaj mu je, je včasih premišljevala.
Prvo je bilo treba pomolsti krave, jim zamenjati steljo, pogledati pujse, spustiti kokoši na plano, pripraviti sinu in možu zajtrk predno sta odšla v službo in ko je bilo vse to pri kraju, se je odpravila na polje. Petek in svetek, ni bilo pomembno in v tistih jutranjih meglicah se je prav rada približevala polju. Le, ko je sneg prekril zemljo ni gazila po tisti rjavi ravnici, je pa zato takrat več postorila po hiši. Da bi kdaj potožila komu nad tem, le zakaj, zanjo je bil to način življenja. Vse drugo ni poznala in tudi pomembno ji ni bilo in verjetno bi ji bolezen že davnaj zlezla pod kosti, če bi zastala. Na polju ji je čas šel hitro okoli. Sklonjena k zemlji z rokami v prsti si je godrnjala napeve, razmišljala o svojem mlajšem možu kako ga je speljala drugim punčaram, o svojem sinu in njegovem odraščanju, o sosedih, raznih vaških čenčah in glej ga zlomka takoj je sonce na tisti meji, ko se ji fanta vračata domov. Pepca se zravna, v teh letih bolj previdno, počasi, obriše roke v staro krilo, še enkrat pogleda proti soncu in jo mahne domov.

Ivo in Jan sta se z avtom vračala proti domu. Bila sta v diskoteki. Pila sta veliko, zato je Ivo dejal: '' Najebala sva, da naju sedajle ustavijo policaji!'' Jan se je na sovoznikovem sedežu, s sklonjeno glavo, samo nasmehnil pa še ta nasmeh je prešel v kolcanje. Kako bi sedajle zadremal, samo malo, ker smo ga res srali, samo ne smem, moram pazit na Iva, si je mislil, da mi tip ne bo vozil po kolovozu. Zato je dvignil glavo in začel razpredati o minulih dogodkih. '' A si vidu tiste tri starejše babe, kako se jim ob žgani pijači utrga.'' ''Če bi ga jaz toliko spil se mi še utrgati ne bi moglo,'' je pripomnil Ivo. ''Tisto manjšo, malo bolj okroglo poznam, je fina kot hudič, danes je pa vse svoje skrite želje vrgla na plano.'' ''Meni je bila pa bolj všeč njena frendica z rdečimi lasmi. Okrog ust je imela vse mokro od pijače, katero je vase zlivala tako, da se ji sproti ni sušilo in če bi jo postavil na veter, bi imela razpokanega pol obraza,'' je dejal Jan. Oba prasneta v smeh. ''Pazi kje voziš, jebo te bog, da mi ne razbiješ fotrovega avta!'' ''Pa ti vozi'', mu je odvrnil Ivo. ''Mali, saj veš, da ko Jan pije tretje pivo si ti pri prvem, plus jaz se nisem dve uri igral z mravljicami tako kot ti, zato lahko sedaj ti voziš.'' ''Ma ja, zajebi!'' ''Kaj zajebi, vsaj dve uri si imel nos priliman na mizo, kaj boš sedaj govoril!'' ''Kaj si pa morem, telo mi bolj teško presnavlja alkohol, tako kot Korejcem. Rajši mi ti povej kaj si delal tisti dve uri, ker nekaj časa si bil zraven mene in se drl kako ti ne zapuščaš frendov, kasneje pa nič.'' ''Kaj pa naj. Naj si raztrgam srajco in pokažem kosmat prsni koš, zraven pa se derem kako bdim nad mrtvo pijanim kolegom. Šel sem malo naokoli, malo lovit!'' ''In?'' je zanimalo Iva. Jan se je zadovoljno namuznil, se z glavo naslonil nazaj in si prižgal cigareto. Ivo ga je pogledal in takoj prepoznal tisti nasmešek. ''Daj govori mother fuck, kaj si počel?'' ''Ga je vlekla, da ga bolj ne bi mogla, me še sedaj vse boli na zadnji strani oči. Njih je skoraj posrkalo v očesni duplini in zdi se mi, da vidim rdeče,'' je razlagal Jan. ''Ma daj, zajebavaš!'' ''Kaj te bom zajebaval, če je pa res. Pri šanku sem jo srečal. Bila je lepo okajana in videza, zame dobra, samo se fantje verjetno ne lepijo nanjo, za takšne pa vem, da jim najbolj brenči med nogami in kakšnega posebnega naprezanja in znanja o nalaganju tudi ne potrebuješ. Po dveh treh stavkih je bila koj na red. No, gondi, gondi ravno nisva delala, mi je pa pustila svojo telefonsko številko.'' ''Tako je to bratec, moraš vedeti kje imaš mejo vzdržljivosti pitja. Jaz ga nesem, ti pa po pol toliko popitega že orješ z nosom po plesnem podu.'' Mater, kako neki mu uspe takoj dobiti babo, si je mislil Ivo in z rokami še močneje prijel za volan. Jaz pa eni nalagam in nalagam pa nič. Druga je bolana, tretja oženjena s cerkvijo, četrta bi, samo je tako zaljubljena še v prejšnjega, peto ne vem kaj teži, ma marš u pizdo materino vse skupaj, je pri sebi premleval Ivo. ''Moraš znati izbrati prave besede za žensko, ji polaskati, videz pri tem ne pomeni nič'', se je oglasil Jan, kot da bi bral prijateljeve misli, nato pa tudi sam utonil v razmišljanje. Skozi jutranjo meglo si videl, da se svita, cesta je bila od vlage temna in drevesa so, kot da bi jih nekdo v trenutku tja postavil, enako, kot so se pojavljala tudi izginjala. Ivo je vozil previdno in na vsake toliko ošvrknil s pogledom dremajočega prijatelja.

Petra je ležala povprek postelje. Budilka je bila že nekaj časa aktivna predno se je zavedala, da je potrebno vstati.''Oo, jebenti, spet bom pozna, že tretjič, šef me bo ja ubil!'' Zraven nje je ležal neznanec, ki ga je srečala v... katerem že baru. Ve samo, da je pila tistega zelenega hudiča, zaradi katerega si je še Van Gogh odrezal uho, ko je pa pijana, joj kako je to pohotna baba. ''Marš iz moje postelje, daj vstani, kaj misliš da bom neznanem pezdetu prepustila za celo popoldne stanovanje!'' Neznanemu pezdetu je kot na vzmeti vzdignilo zgornji torzo. Obsedel je na postelji ves pomečkan. Sedaj ji ni deloval več tako lep in možat, hmm, če je sploh kdaj bil, je pomislila, samo obdelal jo je pa tako kot še nihče, to je vedela po tem, da sedajle ne čuti nobenega ščemenja med nogami. Kaj vse spremeni ta prokleta pijača v moji glavi si je dejala. Vzela je včerajšne od dima napojene cunje in se med hojo po veži oblačila. ''Daj poberi svoje krpe in se zunaj obleči. Mudi se mi in to prekleto mudi!'' Zaklenila je vrata, stekla po stopnicah, njega pa pustila na hodniku naslonjenega na steno in ko je pogledala nazaj, se je nekako trudil stlačiti eno nogo v tiste sprane kavbojke. Naj mu rečem vsaj se vidimo, si je mislila, ker je moralo biti prekleto dobro, da me nič ne ščemi. ''Ah ko ga jebe,'' je dejala potiho in odprla vrata avle. Z avtom je speljala in odbrzela proti magistralni cesti, kot, da zanjo ne veljajo zakoni. Služba je pač služba in tečen šef je pač tečen šef. Med vožnjo se je pričela urejati v vzratnem ogledalu, rahlo vijugala po vozišču, ko pa ji je ličilo padlo pod sedež, je pogledala na cesto, vidila da vozi naravnost, nato pa se sklonila nižje k volanu in z desnico iskala tisti svoj max factor. Zavila je na nasprotni pas ne da bi se tega zavedala.

Megla se je rahlo dvigala in Ivo je od daleč, čeprav okajen, opazil vijugajoč avto. Ko je ta zavil na njegov pas je zavpil:''Poglej ga kurca, kaj pa mu je, saj bo treščil v naju!'' Jana je krik v momentu prebudil in streznil in če bi ga vprašal koliko je šest krat štiri, bi takoj vedel. ''Ko bo bliže, zavij na levo, saj ta tip dela samomor!'' se je zadrl na Iva. Petra je poškilila čez volan, se zdrznila kje vozi in sunkovito zavila nazaj na svoj vozni pas. Čelno trčenje je bilo neizbežno. Počilo je silovito. Pepco na bljižnji njivi je pok prestrašil in dvignila se je tako sunkovito, da se tudi v najstniških letih ni bila sposobna tako na hitro vzravnati . ''Zdi se mi, da je pločevina še pet minut po nesreči frčala po zraku, trušč imam pa še sedaj v ušesih, tako je počilo,'' je razlagala policistu. Stala je tam in z žalostjo v očeh zrla v razbitine, dokler niso vsega počistili. ''Kot kaže sta fanta vozila po napačni strani cestišča, dekle pa je bilo ob nepravem času na nepravem kraju,'' je dejal policist. ''Ja ubogi ljudje, tako mladi, tako malo doživetega in naenkrat vsega konec,'' si je govorila, bolj mrmrala in obenem ob žalosti čutila neko lagodje, da ima kar ima, mlajšega moža, ki bolj poredko skoči in sina, ki poprime za vsako delo okoli hiše.

Kavica in kapuccino

Spomnim se prvega dne službe v mojem življenju. To je bilo petega novembra leta devetdeset. Noč pred začetkom nastopa na delovnem mestu nisem spal nič, celo noč sem se kolebal sem in tja po postelji, se ves moker vsake pol ure zbujal in trzal z nogami kot takrat, ko te zgrabi krč. Zjutraj ob šestih, v megli in z baterijo v roki, sem nekako pristopil do delodajalcev, kjer so me delegirali na staro deponijo, na sam začetek sistema za proizvodnjo električne energije. Tiste dni nazaj so bile v naših krajih stoletne vode, kar je bilo nato leta štiriindevetdeset pa še ta poplava ni bila nič. Sava je zalila vse in dežurni v stikališču, ki je imel še dva tri tedne do pokojnine je gledal skozi okno v strugo reke in mi govoril:''To je bila povodenj, čista povodenj, ne moreš verjeti kaj vse se je dogajalo!'' Na prvi delovni dan sem bil obut v ribiške škornje in poslan v savsko črpališče pomagati vleči ven motorje potopnih črpalk. Za osemnajstletnega mulca na roke vleči ven trideset kilovatne motorje še z enim sodelavcem, po ozkem, strmem, blatnem stopnišču, res ni bila šala. Takoj prvi dan sem si rekel: Ti boš ja križ pustil tu.''

Deponija premoga se je dvigala strmo v hrib. Sam energent je gorel kot za šalo in v zraku je bilo vsak trenutek žvepla kot v kraterju prebujajočega se vulkana. Plug, ki je vlekel premog navzdol do transportnega traku je v hribu puščal globoke brazde. Na vsaki strani pet, šest metrov visoke zaplate ti pa vmes. Pogledati si moral strmo navzgor, da si videl tisti napis-Naj živi bratstvo in enotnost narodov Jugoslavije. Jeklena vrv, ki je s pomočjo motorjev in strojnika škraperja vlekla plug gor in dol se je trgala redno, kot, da bi ji to naročal kakšen star pripadnik SKPJ-a. Vleči takšno vrv v hrib in potem navzdol je bilo za štiri ljudi preklet napor, a je šlo, za nameček pa se je še od katerih zaplat odtrgalo, ne vem, petindvajset kubičnih metrov materiala in prekrilo tisti tono težak plug kot za šalo. Ko se je to meni prvič zgodilo, je sodelavec rekel: ''Ja odkopati ga bo treba!'' Jaz kot začetnik sem si mislil, ti se kar delaj norca iz novinca. Pa se ni. Še kako lepo smo kopali, pol službe, kot kure po gnoju.

Ko je župca oz. vodja izmene dobil ukaz naj v koridorju dolgem dvesto in širokem deset metrov odpre čim več pregrad za dobavo energenta, je vestno ubogal to povelje. ''Vse odpret'', je izrekel. ''Mojster'' je dejal kdo od izkušenih fantov tam na deponiji, '' saj je res, da je na površini videti suho in da je dober premog, samo zdi se nam, da je na zadnji pregradi spodaj voda in to prekleto veliko vode. ''Vse odpret!'' Je zopet dejal. Glasno, ostro in ukazovalno. ''Dobro, odprimo vse'', so dejali ostali. Ko se je odprla zadnja pregrada, to ni bila ena kad vode, sila tistih dvesto, tristo kubičnih metrov blata je dvignila pregrado kvišku kot jaz novorojenčka in zalilo je vse kar se je zaliti dalo. Spomnim se kako je sodelavec na rami nosil moža v uglajeni obleki do separacije kjer je imel ta svoj avto. Slišal si samo:'' Joj moj Mercedes, joj moj Mercedes!'' Kaj si moreš ampak odprli smo čim več pregrad, na tiste ribiške škornje sem se pa tako ali tako že navadil.

Včasih je bilo tako, da za transportne trakove, ki potujejo po zato narejenem koridorju ni bilo nobenih zaščitnih naprav. Ni bilo zaščite presipa, ne zdrsa, ne zamika, ne števila vrtljajev, edino vrv za izklop v sili je bila tam. In če si kdaj v nočni izmeni, po višji volji ne po svoji seveda, zaprl oči, obenem pa se ti je zabil presip, bognasvarji, si bil v nekaj sekundah v krtovi deželi. Marsikdo je v jutranjih urah po telefonu klical iz tiste majhne prašne kamrice:''Pomagajte za božjo voljo, naj me kdo pride odkopati!'' In ko sva nekega jutra z Boriškom prišla v službo, v prvem trenutku nisva vedela ali se je utrgal plaz sosednjega hriba čez triindvajset-štiriindvajset koridor ali je prišel ukaz od zgoraj, da naj se zasuje vse kar se zasuti da ali gre za sabotažo ali kaj. Še danes bi voznik kombiniranega stroja vedel, da ga čaka težko delo, takrat pa... Kaj si hočeš, vzela sva vsak svojo lopato, se spogledala, Bura je prižgal cigareto, pljunil na tla, in... hojla v gore.

Kaj vse se je dogajalo tiste dni okoli mlinov, okoli kotla, pod silosom, v strojnici, ne vem, sigurno pa čisto nič drugače. Zato, če nekdo od sodelavcev pošilja ljudi na kavico ali kapuccino, ker pač vsi vsega ne vemo in vsem ni jasno kot beli dan kaj vse se dogaja v posameznih sektorjih, naj le te povabi poimensko, ker meni, v tem prahu in z žveplom v ustih prija le pivo.