RRevir

1972 - Trifail

sobota, november 11, 2006

Postaja

Joharjevo okno

Človek se mora rekreirati, je dobro za telo in še stresa se znebiš. Zato hodim v zimskem času igrati fuc'. Moram reči, da se s fanti tako zgaramo, da ni za nikamor, kar je v redu, saj drugi dan vsaj veš zakaj te vse boli. Drugače sem amaterski igralec , kar ne pomeni, da odlično igram v kakšnih nižjih ligah ampak sem samo amaterski igralec, imam pa eno preprosto logiko, da moraš veliko teči, če hočeš doseči en majhen uspeh, na primer, da nasprotniku izbiješ žogo v avt. In tudi nobenega taktiziranja si ne morem privoščiti med šprintom čez celo dvorano, pomembno mi je, da se komu odkrijem za podajo, da mi uspe, pri ocenitvi razdalje, soigralcu naprej podati žogo in v kontra napadu pokriti enega od nasprotnikov, da ne skače sam okoli našega gola. To je to, po eni uri igranja sem čist izžet. Ni se mi pa še zgodilo, tako kot se mi je na zadnji rekreaciji, ko se je pojavil tip, ki je ves čas stoječ pri miru zadrževal žogo, nas z gromkim glasom kot neki izkušeni trener pošiljal stati pred nasprotnikov gol, češ, bom že jaz s svojim natančnim strelom z velike razdalje dajal žoge na vaše glave, v obrambi si po njegovem moral biti ves čas pri miru , ob nasprotnikovem zadetku, si bil pa logično, ti kriv. To je počel celih dvajset minut, dokler mi ni počil film. ''Jaz veliko zahtevam'', se je izgovarjal. ''Pa kako lahko rečeš, da ti veliko zahtevaš, to lahko govori nekdo zaradi katerega se bom po kolenih odplazil iz dvorane zaradi izmučenosti, kretenu jedni!'' Nekateri bi radi z malo truda dobili čim več in to je že nekak vsesplošen pojav v tej državi. Nič vložiti in čimveč potegniti, pa če gre cela fabrika k hudiču. Po možnosti taki tipi po deset letnem še nedokončanem izrednem visokošolskem študiju razmišljajo celo o vpisu na magisterij in vmes zaplavajo v politične vode, saj, če tako pametno razmišljajo, zakaj pa nebi še kako pripomogli na svetniškem ali kateremu drugemu stolu v dobrobit mesta. Sebe smatrajo z neobhodnim pri izvajanju določenih del, in tudi zasluge starih mojstrov radi položijo na svoja pleča. Taki nimajo cmoka v grlu, ko nekaj zajebejo in jih niti ne zanima, kako se to potem popravi, pomembno bo samo na raportu govoriti velike besede, se nekako izmazati iz zagate in naprej hoditi s pokončno glavo, navkljub temu, da vsi vse vedo. Sam nisem noben mojster, bom pa prekleto rad sprejel od nekoga znanje, ne od nekoga od vsakega, če mi bo le to služilo v življenju. In potem bom človeka tudi spoštoval, ne pa čez nekaj let bahavo nad njim ždel. Intrige določenih ljudi se izvajajo ne samo v moji okolici ampak vsepovsod, več kot je denarja v igri in manj kot je dela, bolj ti bodo po glavi srali. Zato mi je šlo pa na jetra, ko sem hotel ves nakopičeni stres z rekreiranjem spravit iz telesa in se ti še tam pojavi en sralec. '' Ti, prijatelj glasbe, me nič ne briga kakšne stresaš v političnih vodah in kaj nasploh si, tu boš moral poprijeti za delo in vse dati od sebe, saj nasprotnik ni s hruške padel. Ker mene lahko vodi, s tem, da bom tiho, samo nekdo, ki je zmožen in ki tudi pokaže, kaj se pravi nekaj narediti, sam pa mu pri tem ne bom segal niti do kolen.'' Spomnim se učitelja iz predavanj poslovne psihologije, ko je razpravljal o joharjevem oknu, kot neko črno pego narisano v enem od štirih razdelkov, pomeni pa to, da se v tem področju znajde tisti človek, ki počne in govori o stvareh, ki so njemu vsakdanje, neobičajne, okolica pa se ravno s tem ne strinja. In sindrom joharjevega okna, kot sem sam spoznal ima marsikdo. Drugače pa so bila predavanja iz psihologije zanimiva, veliko smeha in učitelj je imel ves nastop dodelan, od sedenja in telefoniranja v svojem enoprostorcu pred šolo, do pripovedovanja vicev in držanja ravni budnosti med predavajočimi s svojo karizmo ali kakšnim drugim ukrepom, samo, da nam je dal vedeti, da se sedaj tu, svet vrti okoli njega. Neko uro je vprašal:''Ali ste dobili joharjeva okna po elektronski pošti?'' ''Ne vem'', se je oglasil nekdo z Gorenjske, '' sam imam instalirane windowse!'' In zopet vsi v smeh.

petek, november 03, 2006

Čiko

sreda, november 01, 2006

Biseri

Na svetu imaš dosti zgodb. Takih, ki ti sapo jemljejo zaradi neverjetnih dosežkov ali pogube in tistih, ki se pripetijo človeku med vsakdanjikom in jih nosi s seboj, ter vsake toliko časa med pogovorom opomni nanje. Te lokalne zgodbe potem počasi s temi ljudmi tonejo v pozabo in najboljše bi bilo, če bi vsak od nas svoja doživetja beležil na papir v obliki slik, fotografij, glasbenih not, na filmski trak, na server al' kam že, bilo kaj, makar če v pesek nariše in potem zacementira, samo da obstaja. Materiala o katerem se ljudje pogovarjajo je dosti, različnost zanimanja pa ene ljudi druži skupaj, druge pa skupaj. Tako se verjetno v kolesarskem klubu ne pogovarjajo kaj dosti o geodeziji savskega nabrežja, tako kot pripadniki kakšnih mirovnih sekt, ki na koncu naredijo skupinski samomor, nevedo koliko milimetrov je kaliber .45. Je pa prostor kjer se teme pripovedovanja spreminjajo vsak trenutek, kjer pogovor seže vse od politike pa do medzveznega prostora, kjer ni pomembno, da kaj veš, pomembno je, da si glasen. To je gostilna. Tu srečaš vse in rešiš vse. Če rabiš zidarja, da ti kaj postori, svetuje ali če rabiš kakšnega za nevem katere drmrfr urade, da ti kaj postori, svetuje, v gostilni dobiš vse. Če ne prej, se pogovor razplamti tamnekje ob koncu tretje runde, je pa potrebno povedati, da ob prisotnosti mične kelnarice in porastu števila naročil pijače, teme odpadajo ena za drugo in ostaja samo ena. Nekateri bi ob prisotnosti večjega števila maliganov v krvi lahko jahali cele noči, čeprav je znanstveno dokazano, da to ne gre. Ampak danes, ko takole gledam je vse drugače. Mularija se do nezavesti opijanja, da se na koncu nič ne spomnijo in si drugi dan ob mačku nimajo kaj povedati ali pa skupinsko, ne, ne seksajo temveč igrajo playstation. Včasih je bilo drugače, so tri dni pili, se naokrog vozili, ob rutinskem pregledu vozila s strani organov je bila pa dovolj pest drobiža.
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so fantje radi hodili v vaške diskoteke punce osvajat, piti in pretep iskati. Vse je bilo lepo in prav, dokler ni vaškemu fantu počil film in je z motorno žago hotel narediti red na plesišču. ''Kje ste prasci mestni, da vam šparovec naredim na hrbtu!'', se je drl. Že v prvo so komaj rešili celo kožo, kaj šele v drugo, ko jih je voznik navkljub znanju o ekstremnem drvenju po makadamski poti in odličnimi psihofizičnimi in motoričnimi sposobnostmi zakotalil po bregu navzdol proti prepadu. Rešilna bilka in to dobesedno, je bilo tanko drevo na katerega se je naslonil razbiti fičko. ''Pa k'ku mater, da je unga udzadi v'rglo č'z zadno šajbo in kaku, da ub t'ku razbitem avtu radio še k'r špila? N'č bom vsaj radijo vzel, vsaj neki.'' Voznik gleda avto, radio, avto... ''Ma ko ti jebe mater, pet pa še ti u kurac, t'ku kje šou moj fičo!'' Spomnim se enega starejšega biserja s sivimi lasmi in nagubanim obrazom, idealnim za foto portret kako je vedno govoril: ''J's s'm bil u nemški vojsk' in sam Hitler mi je dal ruako. Če sem slučaj'n ku'd n'ljatu na črnca nisem n'č čaku in s'm ga pr'c u Dachau pjalu. Mater kakšne tiče 'majo te kurbe!'' Eden drugi biser, ki še sedaj živi je bil enkrat v nezavesti pripeljan v bolnišnico. '' Koma in slinavka, samo čakamo lahko še na smrt'', so dejali zdravniki. Ko so prišli z malice ni bilo nikogar v sobi, našli pa so ga po eno urnem iskanju v bljižnji gostilni v pižami in s pivom v roki. Tam nekje v začetku leta devetdeset, ko se je že počasi dojemalo da bomo šli narazen z ostalimi republikami, je JLA vlekla še zadnje poteze, da bi vse skupaj rešila. S svojim neznanjem o zgodovini, kje so jih orjunaši dobili po gobcu, se je odločila prirediti, ne vedoč, da zadnje, teritorialne vaje, na njih pa je poslala fante iz naših logov in to kar nekaj avtobusov. Že med potjo do tja se je popilo toliko zabojev piva, da če povem število, bi se zlagal. Ob prihodu jih je zunaj čakal kapetan in prvi, ki je stopil iz avtobusa je ves odpet in z odvezanimi škornji, polagajoč roko na kapetanovo epoleto dejal:'' Majster n'č se sekirat', vse bomo zrihtal'.'' Pri hotenju izvedbe postroja s strani vojske, se ni nobeden oziral na to, potrebno je bilo priti čimprej do kantine. Nadaljni poskusi umiriti teritorialce so bili jalovi in vojska se je trudila, vse do trenutka, ko je prva pest priletela kapetanu na gobec. Ne da so razbili kantino ampak so jo enostavno porušili, vendar je bil gostilničar vseeno zadovoljen, saj je z izkupičkom od popitega sedaj lahko postavil tri. Edina pametna poteza, ki so se jo nato domislili je bila, da fante spravijo v avtobuse spati, da čisto potiho zaženejo vozila, odpeljejo in nikoli več ne pomislijo na to.

Vrata

Okna