Vse na eno jutro

Zjutraj za v službo je težko vstati kot hudič. Vse bi dal za še malo dremuckanja. Ampak ne, potrebno je vstati in oditi proizvajati, komu pa bodo trgali od zaslužka, če ne meni in meni podobnim. Država mora živeti, prav tako pa tudi jaz. Pravijo, da ne moremo vsi biti odvisni od tonita, imeti prost dostop do zdravil, spati zaradi le teh po štirinajst ur na dan, dobivati socialno ali še huje biti neodporen in ob vsakem dotiku telesa s trdim predmetom oditi v bolniško, kjer se ti poškodba, neopažena na vseh CT-jih in MT-jih sveta, počasi sprevrže v bolniškem listu pod pojem bolezen. S tem ne mislim na tiste, ki so bolani, zares bolani, ki bi dali vse, da spravijo tega hudiča iz sebe, pa če potem samo še drva sekajo na njihovih ledjih, ampak na tiste, ki s svojo lenobo in izpiljenim občutkom, da je vse en sam dolgcajt, samega sebe pripeljejo do stanja, ki mu v šali rečemo bogi. Takšen bogi tip zna celo svoje najstniško obdobje žurat, kar smo znali tudi drugi, vendar se nanj ob prvih stikih s službo zgrnejo vse vrste prehladov, tresavic, diarej, alergij in glavkomov, tako, da lahko zdravniku h kateremu je prišel preko vseh vrst z rešilnim avtom samo reče:'' Št'rnajst dni rab'm pavze drugač me bo sesul, nujno dohtar, ker to kuk donšne dni garamo na šiht ni res!'' Takšen bo znal ob najmanjšem udarcu v hrbet tri leta racati od analize do analize zaradi bolečin, čeprav se nikjer ne bo nič videlo, ob navalu besa zaradi jezikanja svoje žene, bo pa na vse bolečine sveta pozabil in vrata s podboji vred izpulil. Pa pustimo te z nihilitisom. V glavnem, kritičen trenutek zjutraj pred službo je tudi, ko se vsedeš v avto in se ti samodejno začne predvajati glasba nastavljene radijske postaje. V tistih jutranjih urah sedeč za volanom in v ušesih s prvo jutranjo glasbo se zgodi, da mi ta nato celo dopoldne ne gre iz glave. Do pozne enajste zjutraj si prepevam, da ne grem na kolena, da cela ulica nori, da naj si kupim konzervo za rezervo in kaj vem še vse. Ravno zaradi tega sem si priskrbel zgoščenko z napevi skupine Iron Maiden. Je bil pa problem, da se je prvo oglasil Churchill s svojim govorom in nato celo jutro:'' We shell fight on our beaches, streets and our landing grounds, we shell fight for our hills, homes and churchis, we shell fight for our country, we shell never surrending whatever the cost may be. Vsekakor pa je to bolje. Kaj je še boljšega kot na delovni mizi skodelica kave, prihod vodje del s pozdravom in z začetnimi, s humorjem začinjenimi, stavki, s stopnjevanjem le teh v smislu kakšno bo kaj vreme, kako kaj mama in vse do delegiranja nalog, s spraševanjem podrejenih o kakšni ideji za izboljšanje pristopa k izvajanju del in izboljšanju samega načina izvajanja del, trepljanjem, smehom, ob vsem tem ti pa v glavi v limbični regiji odmeva zanosen državniški govor. To zbudi v meni zanos, da bi z enim samim skokom prišel do prve razdelilne omare, tudi tiste kave mi ni potrebno posrebrati.
Opa, kava?! Dvignem glavo stran od volana, močno pomežiknem, aha že vem zakaj se gre.Vžgem avto in se odpeljem v službo. We shell fight for our Kranjska klobasa, Matevž, zelje and pečenica, we shell fight for our Teran, Cviček, Refošk and hmelj, we shell fight for our Zasavje, Primorje, Prekmurje, Štajersko and Dolenjsko, we shell fight for our hills, we shell never surrending whatever the cost may be.