Motoristi

Pred približno petnajstimi leti na morju sem si zaželel, da bi bil motorist. Videl sem tistega starega tipa s kratko sivo brado v kajbovkah in majici, ki se je počasi vozil po kampu s svojim motorjem. Pfnt, pfnt, pfnt je delalo in takoj sem vedel, da se pelje on. Zvok je bil res izjemen. Drugače me pa nikoli ni zamikalo, da bi posedoval motor. Čemu. Nekajkrat sem bil na moto zboru ali koncertu kjer motoristi parkirajo svoje konjičke, zraven šotorijo, si pripovedujejo prigode kako so sploh uspeli priti do tega zbora in moram reči, da jih je lepo videti, ko se peljejo v skupini po mestu, samo me tudi te stvari niso prepričale. Enkrat v hudem nalivu in tudi zelo mrzlo je bilo, sem se peljal mimo nekega kmečkega zbora motoristov in tam ni bilo nič drugega kot majhni šotori iz katerih so štrleli škornji, blatni motorji, blato kamorkoli si pogledal, nekaj korenjakov, ki so se trli pod strehami stojnic in žulili pivo, tako da, dolgcajt. '96 na Rock Otočcu je bil tudi hud naliv in veliko blata, samo smo se na koncu koncerta skupine Demolition group in Plavog orkestra vsedli v avto in domov. Potem pa čim hitreje v posteljo. Da se pa zjutraj zbudiš v mini šotoru ves zjeban, blata do kolen, lije kot iz škafa, na koncu se moraš pa še domov na dveh kolesih peljati in za nameček fiziki pravijo, da sta tisti dve stični točki pri miru. Ne da sem jajček, ampak lepa hvala. Ali če pomislim na poletje in tistih petintrideset stopinj v senci. V avtu mora delovati klima, voznik pa obvezno v kratkih hlačih in natikačih, da mu je udobno. Potem pa vidiš tipa v nepredušnem usnjenem kombinezonu s čelado na glavi, recimo nekje na bencinski postaji. Užas. To mora tipu ja od jajc teči in zaradi vročine je verjetno na robu živčnega zloma. Takrat te mora začeti samo še po črevesju zavijati in agonija je popolna. Nisem jajček, ampak lepa hvala. Kaj pa na cesti? Vsepovsod kup razbeljene pločevine, v njih raznorazne stare mamce z refleksnim vidom, vmes pa motoristi, ki so petinpetdesetkrat bolj ogroženi v prometu kot vozniki. Enkrat sem se peljal po cesti, ki je zavita v dolg ovinek, tik pred majhnim mestecem. Je bil tip nagnjen tako, da je bilo vse s fiziko skregano. Ko je pripeljal mimo nisi slišal ničesar drugega kot samo pok, podoben strelu iz lovske karabinke. Da takrat starejša ženska s stranske ceste zavija na glavno, vmes pa posluša narodnjake, so nične možnosti, da gospa sploh zazna tak izstrelek. Verjetno še ugasne smerni kazalec, predno se sploh zave, da ni več zadnjega dela avtomobila. To je noro. Da nekdo tako malo spoštuje svoje in tuje življenje in ju s takšno hitrostjo postavlja na nitko, tega res ne razumem. Treba je znati ločiti hitrosti dirkačev na ustreznih dirkališčih, ki jih nekateri gledajo iz naslanjača in med tem, ko takšni takoj zatem hop iz fotelja na motor in med ljudi. Ročico za gas držijo navito do kraja, pogled je enak pogledu samuraja iz konca nevem katere dinastije in čelada jim je krvava od razbitih mušic. ''Jaz imam rad veter v laseh, svobodo cest, neodvisnost, hitrost, ta, ta ti da adrenalina. Dokler nisem imel motorja sploh nisem vedel, da živim.'' Takšne luščijo tile motoristi, ko srečajo nekoga od nezainteresiranih v njihove dvokolesnike. Če vzamem za primer en insert iz filma Easy rider, potem razumem kaj pomeni svoboda na motorju. Tipa se dva dni vozita po ravni cesti in en dan je pšenica na levi drugi dan na desni strani, vmes ni žive duše in najpomembnejše, galona goriva je takrat stala verjetno petnajst centov. Tu pa na desetih kilometrih ceste doživiš vse mogoče, tudi vaške straže pri pregledu policistov in najpomembnejše, galona stane sigurno štiri dolarje in pol . Že mogoče, da so naši dedje bili bajkerji z usnjenimi čeladami in plašči na svojih triumfih, ki so jih pol dneva popravljali, dve uri pa vozili, samo danes je pa pravih bajkerjev bolj malo. Motorjev je kot dreka saj je blaginja velika, vendar večina ni s srcem pri stvari, v bistvu jim bajkerstvo ne leži v duši ampak so to postali zaradi imidža. Danes ni težko kupiti tisočaka se nanj vsesti in s partijo odpeljati na morje žurat, nato pa vsem razglašat, da je to to, da je to bistvo vsega, nasploh, smisel zakaj so oni na zemlji. Vse v redu fantje imejte se lepo, tako kot se ima nekdo, ki rad lovi metulje, samo ne razlagat, da je to smisel in najboljše, ker take stvari kaj je boljše, sem že omenil, so relativne. Poznal sem tipa, ki je za moje pojme res bil zaljubljen v motor. ''Glavno, da je moja familija sita in da tale Kawasaki dela'', je govoril. Ko so imidžerji po opravljenih poletnih vikendaških vožnjah pozimi totalno zamenjali motor za udobje avta, se je on s krili na čeladi sedeč na poniexpresu, ker kava pač ni sigurna v desetcentimeterski plundri, peljal v službo. Ko je v jutranjih urah švignil mimo mene, sem ves zavit v bundo glasno rekel: '' Ta, ta ti pa je kaveljc!'' Ostalim pa - dve vrsti motoristov je na svetu, takšni, ki so podrsali in takšni, ki še bodo podrsali. Nisem jajček, ampak lepa hvala.