Vsega kriva vlada

Glavno, da je mimo. Veseli december namreč. Popivanje in neprenehno držanje cigarete v roki, človeka utrudi. V dvorani kjer sva z ženo silvestrovala, je bila vodena muzika z veliko premorov, tako, da sem pil vino samo. Po popitih dveh litrih belega, kar je zame ogromno, sem ob odhodu razlagal redarju, koliko koncertov, nekaj sem jih takoj naštel, sem objadral in da je tista energija vedno povzročala, da smo se držali za strop, tu pa nič. Bila sva med prvimi, če ne prva, ki so odšli domov in kaj neki je moral tisti čokati mož pred vrati vse do jutra prenašati. V sosednjem mestu so pod šotorom igrali Atomik harmonik, še prej Rebeka Dremelj in ljudje govorijo, da je bilo prepolno tako kot prejšnja leta, tako, da bi lahko zavila tja ampak, ko sem se spomnil dokumentarca o domorodcih, ki postavijo šotor in po verskem običaju pijejo do nezavesti in na vokalno instrumentalne sposobnosti omenjenih nastopajočih, naju je minilo. ''V enem mestu je za ta mlade, v drugem pa za ta stare'' , pravijo občinarji, ti pa pomisli v katero kategorijo spadaš, lahko si pa tudi doma. Mater kaj bi dal, da bi tisti Malibu ob dveh zjutraj Slovinjak pank zaigrali ali vsaj Na Kum, ne pa belo snežinko in italijansko-španske oslarije. Vsaj malo energije sem hotel, da je v zraku, na katero bi se lahko prijel in zagugal. S tem kar tukaj v Sloveniji posluša večina, je srbski turbofolk pravi vir energije in tudi plesnih korakov se hitro naučiš. Prvi korak so visoko v zrak iztegnjene roke in njihove odpirajoč, zapirajoče se dlani, nato sledi navidezno posedovanje AK-47 in streljanje z njim v zrak, tretji korak pa vsebuje neprekinjeno ponavljanje črke o s kratkim j. Lahko tudi sunkovito, a kratko, trzaš z rameni naprej in nazaj, z obema rokama držeča bakrena žica potisnjena v luknji vtičnice pa je način, da se se tega naučiš tik pred zdajci. Da se tu množično posluša žajfasto, kičasto, vodeno in neokusno glasbo krivim vlado. Kaj bi bilo, če osnovna šola ne bi bila obvezna. Ciciban bi bil vrh literature Slovenca. Glasba, v tem primeru pa je neobvezna, nikomur se ni treba poglabljati vanjo in večina se tudi ne, čeprav vsak vseeno rad prisluhne melodiji. Posledica je glasbeno zaostala gruča ljudi, posledica tega pa kopica samo imenovanih glasbenikov, ki grulijo po slovenskih odrih in kasirajo meni nerazumne vsote. Kako neki bi zgledal literarni večer, kjer bi premlevali ravno prebrano, Kdo je sešil Vidku srajčico. Se pa to dogaja na glasbenih večerih po Sloveniji. Nekaj poletji nazaj, na dopustu na Korčuli, kjer sem nek večer pred kafičem poslušal lokalni bend, ki je preigraval stare dobre Almane, Claptona in druge, je k moji mizi prisedel starejši par iz Nemčije. Ženska je znala malo angleško, malo hrvaško, tako, da je nekako stekla beseda med nama, njen mož pa je bil tiho. Po dveh popitih rundah mu malo pokimam, on pa kot, da je ves večer čakal na to, da nekaj pove.''Black Sabbath!'' ''Black Sabath'', mu odgovorim. ''Tommy Iommy, Giser Butler, Bill Ward, Ozzy Osbourne!'' Možakar je gledal predse, tiščal dlani med koleni, trzal z nogami in se zadovoljno smehljal. To je to, sem pomislil, to je to. Dedec že v penziji in še vedno se mu naježi koža, ko pomisli, ne na bend z edlwaysastim popevanjem ampak na njih, na dobre, ostre Black Sabbath.
Drugi primer izostajanja gruče ljudi od življenskega pouka je televizija. Kako so lahko privat TV postaje, bolj gledane od nacionalne TV? Kako je lahko dolgovezno spraševanje Marka podbradek Dolanc Žitnika ali blebetanje, še tja v tri dni ne, Erazma, meni podobnega enemu sošolcu, ki je videl samo žogo, Pintarja ali več urno predvajanje mehiških telenovel, bolj gledano od Brane Rončela, izvrstnih dokumentarcev, sploh slovenskih, kultnih evropskih filmov in še kaj. Mislim, da pridemo do enakega primera kot pri glasbi. Vsega je kriva vlada.